Kdo ve odkod izvirajo takšni, še vedno precej prisotni, večvrednostni predsodki proti nam bližnjim srednjeevropskim narodom. Morda iz polpretekle zgodovine, ko so omenjene srednjeevropske dežele okupirali Sovjeti, slovenski prostor pa je njihovemu primežu ušel, ali pa morda še od prej. Morda izhajajo iz slovenskega relativno višjega blagostanja v zadnjih desetletjih. Stereotipi seveda pogosto ponujajo le parcialno stališče o določenem vprašanju, saj jih večinoma načrtno ustvarjajo in razpihujejo izbranci. Če stereotetipi nastajajo na takšni podlagi so zmotni, saj zanje ni prave podlage, saj se je denimo proces demokratizacije bivših komunističnih dežel začel v Gdansku in se uresničil s poljsko okroglo mizo.
Kamp na hrvaški obali, ki smo ga z družino obiskovali v mojem otroštvu, so vsako leto obiskovale tudi poljske družine, ki so tam preživljale celo poletje. Svojih avtomobilov in šotorov niso postavljali ob obali, saj jim je vodstvo kampa dodelilo najslabše prostore v kampu, verjetno zato, ker je bil prostor tam najcenejši. Preostali začasni obiskovalci smo njihov del obiskovali ob večerih, saj so prodajali najrazličnejše reči, ki se jih pri nas ni dalo dobiti. Večvrednostih občutkov takrat nisem občutil, saj je poljska kolonija predstavljala nekaj zanimivega in drugačnega. Pa vendarle je takšna izkušnja z revnimi poljskimi obiskovalci nekaterim morda ustvarila občutek večvrednosti.
Večvrednostni občutki nimajo mesta v raznoliki in pluralni sodobni družbi. Srednjeevropski narodi imamo več skupnega kot se verjetno zavedamo. Delavnost in ustvarjalnost sta zagotovo dve značilnosti, kar nenazadnje dokazujejo različna inovativna podjetja, ki so izšla iz srednjeevropskega okolja. Res je, da so te značilnosti bolj izrazite v nekaterih srednjevropskih državah, medtem ko jim v drugih državah nasprotuje totalitarna in balkanska mentaliteta, ki je prišla tako daleč, da se je zarasla globoko v njihovo individualno in kolektivno podzavest.
Tako samovšečno hvalisanje danes nima več prave podlage. Srednjeevropske države so Slovenijo prehitele na mnogih področjih vsakodnevnega življenja in dela. Njihova gospodarstva so veliko bolj odprta, svobodnejša in bolj konkurenčna od slovenskega. Če si pri nas lahko le želimo, da bi k nam prišlo kakšno večje transnacionalno podjetje, so takšne tuje investicije na Češkem, Pojskem in Slovaškem številne. Če pri nas lahko le hrepenimo, da bi temne sile različnih totalitarnih sistemov že končno izpustile našo deželo iz svojih primežov, so razmere v srednjeevropskih državah veliko boljše. Če je pri nas javni transportni sistem na ravni izpred petdesetih let, omenjene države sistematično gradijo in prenavljajo transportne poti, železniške ter avtobusne postaje. Če so se omenjene države popolnoma odprle tujcem ne da bi izgubile svoje lastne identitete, je pri nas ravno nasprotno. Tudi povprečna dodana vrednost na zaposlenega je na Češkem in na Poljskem višja kot na Slovenskem. Seveda bo kdo ugovarjal, da razvoj kapitalističnega duha ni merilo razvoja nekega prostora, a kaj ko tudi na duhovnem in intelektualnem področju najdemo številne težave.
Sodobna infrastruktura, novozgrajeni poslovni objekti, gledališča, muzeji, univerzitetne stavbe, urejena starodavna mestna jedra, stanovanjski objekti kažejo kako pripravljeno in samozavestno srednjeevropske družbe pričakujejo prihodnost. Če primerjalno razmislimo kakšen korak je v zadnjih dvajsetih letih storila slovenska družba, lahko kaj hitro ugotovimo, da stopicamo na mestu, saj še vedno niso razjasnjena vprašanja, ki so jih druge srednjeevropske družbe rešile pred petnajstimi in več leti. Samozavestno in ustvarjalno držo srednjeevropskih držav še najbolje kažejo njihovi ljudje, ki kažejo znake odličnosti na vseh področjih. Seveda idealiziranje ne vodi nikamor, vendar različni kazalniki kažejo, da se omenjenim srednjeevropskim državam ni bati prihodnosti.
Slednje potrjuje tudi statistika Evropskega statističnega urada, ki kaže, da so Češka, Poljska in Slovaška v zadnjem desetletju občutno povečale bruto družbeni proizvod na prebivalca. Slovenski družbeni proizvod pa se je v enakem obdobju povečal samo za štiri odstotne točke. Statistika pove veliko, ne pa vsega. Le delno lahko pojasni zakaj je prišlo do takšnega razkoraka. Ali lahko res vse pripišemo (ne)odprtosti trga neke države ali gre predvsem za slabo upravljanje z javnofinančnimi sredstvi?
Če so bile srednjeevropske države od Morave do Varte v očeh izbrane večine v zadnjih desetletjih nekakšen grdi raček, pa slednje več kot trindvajset let po demokratizaciji postaja naša država. Nič ne kaže, da slednje države ne bodo več v prihodnje tako uspešne kot so bile. V strahu lahko pričakujemo kako hitro se bo povečeval razkorak med našo državo in omenjenimi srednjeevropskimi državami. Vprašanje je, če se lahko ponovi takšen razkorak kot je obstajal v štirinajstem stoletju med Ljubljano in Prago kot prestolnico Svetega rimskega cesarstva. Morda je takšna ocena preveč pesimistična, a težko si je danes predstavljati, da se bodo stvari obrnile na bolje. Skrb za skupno dobrobit, ki se tako izrazito kaže v omenjenih deželah, pa na Slovenskem nadomeščajo partikularni interesi zasebnikov.
