Zaostanek Evrope, seveda z nekaj svetlimi izjemami, pri gospodarskem in ustvarjalnem razvoju za ostalim svetom postaja že pregovoren. Ta razlika je še posebej vidna v razmerju do hitro se razvijajočih azijskih držav. Razlogi za razkorak med slednjimi in evropskimi državami se kažejo predvsem na treh ravneh: odprtosti gospodarstva in družbe tujim vplivom, učinkovitosti javne uprave v teh državah in tipu političnega sistema ter nizki ravni varovanja človekovih pravic.
Evropske države so od druge svetovne vojne doživljale izjemen gospodarski in družbeni razvoj, z izjemo vzhodnoevropskih in nekaterih južnoevropskih držav, ki so skoraj pet desetletij životarile v primežu totalitarnih elit. Zagon je v zadnjem desetletju bolj kot ne zastal. Čeprav vrsta evropskih držav namenja veliko pozornosti liberalizaciji gospodarstva in odpiranju domačih trgov tujim neposrednim investicijam, slednji ukrepi še niso dovolj, da bi ujeli korak s hitro rastočimi azijskimi trgi. Če se v Evropi ukvarjamo predvsem z ohranjanjem statusa quo, vlagajo v vzhodnem svetu veliko naporov predvsem v odgovore na vprašanja, kako v kratkem obdobju močno okrepiti in zvišati življenjski standard. Azijska mesta v primerjavi z evropskimi kipijo od življenjske energije njihovih prebivalcev. Če je večina evropskega prebivalstva že dosegla svoj življenjski vrhunec, večinsko mlado azijsko prebivalstvo še hlasta po priložnostih. Lačni uspeha sanjajo o privilegijih, ki jih je do sedaj imelo večinsko evropsko prebivalstvo, od preživljanja počitnic, lastništvu številnih nepremičnin in kakovostnem izobraževanju. Če je Evropa sicer odprla notranje meje, pa je hkrati tudi utrdila svoje zunanje meje. A vzhodnem svetu, seveda z nekaterimi izjemami, najuspešnejše države spoznavajo, da lahko višji gospodarski status dosežejo le z odpiranjem vrat prav vsem, ki lahko nekaj doprinesejo k hitrejšem razvoju in skupni blaginji.
Države vzhodnega sveta hitrega vzpona ne dosegajo kar iz ničesar. Brez konkurenčnega nastopa na globalnem trgu bi njihov vzpon kaj hitro zamrl. Zanj pa potrebujejo učinkovito javno upravo, ki spodbuja številne neposredne tuje investicije v svoje gospodarstvo, seveda pod pogoji, ki jih same predpišejo. Tuja transnacionalna podjetja si ne morejo privoščiti, da na novo nastajajočih in rastočih trgih ne bi bila prisotna. Šolski primer slednjega je Burma, ki v zadnjem letu ali dveh doživlja pravcati gospodarski in družbeni preporod, seveda s težavami na področjih vladavine prava, človekovih pravic in boja proti korupciji. Odpiranje gospodarstva državi prinaša vrsto prednosti, ki se slej ko prej poznajo tudi na civilno družbenem področju. Učinkovita javna uprava omogoča hitrejše napredovanje in onemogoča nerazumljivo izgubljanje časa kot ga denimo poznamo pri gradnji in odpiranju novega berlinskega letališča Brandenburg.
Vrsta in narava političnega sistema naj tudi pripomogli k hitrejšem razvoju. Nekateri pravijo, da lahko države, ki ne poznajo večstopenjskega odločanja o zadevah javnega interesa, učinkovitejše sprejemajo vizionarske odločitve. Demokratične države naj bi nasprotno potrebovale več časa pri sprejemanju odločitev, kot če o javnih zadevah odloči monarh ali samo ena politična stranka v državah z avtokratskim političnem sistemom. Seveda obstajajo izjeme, ki zavračajo slednje izjave, primeri, ki jih potrjujejo, in primeri držav s formalno demokratičnim in dejansko avtokratskim sistem. Vendar lahko potegnemo splošno črto, da je morda lažje sprejemati strategije in vizije v državah z avtokratskim sistemom kot v demokratičnih, seveda predlagatelji ne smejo imeti smole, da niso umsko zliti z vladajočo monarhistično skupino. Po drugi strani se hitro vzpenjajoče države ne morejo pohvaliti z visoko stopnjo varovanja temeljnih pravic, pri čemer so ponekod delavske pravice res španska vas.
Zakaj Evropa koraka korak zadaj za takšnim državami? Zagotovo Evropo neupravičeno zavirajo temeljne etične in moralne vrednote, ki jih po drugi strani kakovostno razlikujejo od preostalega sveta. Vladavina prava, človekove pravice in transparenost so demokratične vrednote, ki so znak evropskih demokracij. Slednje po drugi strani zahtevajo vključujoč pristop pri odločanju o najpomembnejših odločitvah, pogosto tudi na referendumu. Spomnimo se denimo referenduma lansko jesen, ko je lokalno prebivalstvo zavrnilo kandidaturo Münchna za prireditelja zimskih olimpijskih iger leta 2022. Hkrati so pravice delavcev na evropskem kontinentu povsem neprimerljive s pravicami delavcev v Aziji. Hitro razvijajoče se azijske države podobnih dilem ne poznajo oziroma jih poznajo v manjši meri, zaradi česar se dolgoročne družbene in poslovne odločitve sprejemajo in kasneje tudi izvedejo hitro, a hkrati tudi zelo kakovostno.
Če Evropa trenutno stopica korak za razvijajočim svetom, to še ne pomeni, da bo vedno tako. Do sprememb lahko pride, če se bo Evropa zavedala svojega zaostanka in se pričela manj ubadati s svojimi vsakodnevnimi težavami. Pri tem seveda ne sme zanemariti svojih civilizacijskih pridobitev in temeljnih vrednot tudi zato, ker se njena vzhodna polovica še danes počasi izvija iz posttotalitarnih krempljev. V nekem idealnem svetu si lahko predstavljamo celino, ki bi striktno uresničevala temeljne vrednote človekovega dostojanstva, in ki bi več kot enakovredno tekmovala v globalnem svetu. Težje vprašanje je, kako slednje srednjeročno doseči in izpodbiti vse bolj prisotno dogmo, da je družba lahko gospodarsko uspešna le z nižjo ravnijo varstva temeljnih pravic, in obratno. Da morda takšna dogma vendarle ni absolutna, kažejo prakse nekaterih oceanskih držav z visokim odstotkom priseljencev. Ali se lahko njihov vzorec uspešno uporabi tudi v evropskem primeru pa je prej ugibanje kot zelo verjetna možnost. Če so evropski kartografi v prejšnjih desetletjih in stoletjih povečevali podobo evropske celine v primerjavi z ostalimi deli sveta, je danes to razmerje postavljeno na glavo. Od tega kako resno bo Evropa upoštevala globalne tekmece je odvisno, kako dolgo bo lahko še ohranjala svoje stare civilizacijske pridobitve in privilegije.
