Katalonska regionalna vlada se že zadnji dve leti pripravlja na organizacijo posvetovalnega referenduma o neodvisnosti Katalonije, a se vedno znova sooča z ustavnopravnimi preprekami. Katalonsko prebivalstvo jo pri prizadevanjih večinoma podpira. Čeprav se morda zdi, da priprave za posvetovalni referendum v zadnjih tednih stopnjujejo, večjega napredka ni videti.
Oba tabora sta se namreč usidrala vsak ob svojem bregu, pri čemer se (ne)vede nahajata v brezizhodnem položaju. Španska vlada vsako razpravo o neodvisnosti ali povečanju katalonske avtonomije označuje kot napad na španski ustavni red. Da španska ustava priznava samo en narod – smo že pisali – kot tudi o nesmiselnosti vztrajanja pri takšni suhoparni pravni opredelitvi pojma narod. Empirično dejstvo je, da v Španiji živijo vsaj trije narodi, če ne še več, če uporabimo katero izmed širših definicij. Nasprotni tabor pa že dobro leto vztraja na izvedbi posvetovalnega referenduma o neodvisnosti. Hkrati se postavlja vprašanje ali so vrata za katalonsko neodvisnost res priprta, kot so bila denimo pri nas, pred štiriindvajsetimi leti, za izvedbo plebiscita. Zagovorniki katalonske neodvisnosti se morajo tako otepati očitkov, da zlorabljajo demokratične institucije za »neumen katalonski nacionalizem«, kot se je v nedavnem pogovoru za revijo Razpotja izrazil Marcus Pučnik.
Prejšnjo soboto, 27. septembra, je Artur Mas, predsednik katalonske vlade z odlokom razpisal posvetovalni referendum za 9. novembra 2014. Datum referenduma je čisto pred vrati, zato mu nekateri očitajo, da želi referendum organizirati na vrat na nos, kar naj bi se njegovi iniciativi v prihodnje zagotovo maščevalo. Odlok o posvetovalnem referendumu tako v 2. členu določa, da je namen referenduma sodelovanje pri odločanju o politični prihodnosti Katalonije. Odlok v 3. členu volivcem postavlja dve vprašanji, in sicer: »a) Ali želite, da Katalonija postane država ? Da/ne. Če je odgovor pritrdilen: b) Ali bi želeli, da postane neodvisna država? Da/ne?«. Njegov 4. člen pa določa, da bodo lahko na posvetovanju sodelovali vsi, ki imajo stalno prebivališče na ozemlju Katalonije, kot tudi Katalonci, ki so pri katalonski upravnih organih prijavljeni kot Katalonci s stalnim prebivališčem v tujini. Kot poudarjajo njegovi podporniki, referendum ne bo zavezujoče narave, zaradi česar naj tudi ne bi nasprotoval španskemu ustavnemu redu.
Po objavi odloka se se na katalonsko regionalno vlado in civilnodružbene organizacije, ki posvetovanje podpirajo, skoraj enoglasno usule kritike. V osrednjih španskih medijih v zadnjih dneh tako narašča nastrojenost zoper prizadevanja katalonske regionalne vlade za izvedbo posvetovalnega referenduma. Takšno zaostrovanje mnenj je malce nepričakovano, še posebej pri enem izmed vodilnih evropskih časnikov El Pais, ki je sicer znan po svoji objektivnosti, četudi je svetovnonazorsko blizu španskim socialistom. Španska državna televizija je denimo napačno prevedla govor britanskega predsednika vlade po škotskem referendumu, ko je govoril o enotnosti štirih britanskih narodov, in ne le enega kot so ne(hote) poročali španski novinarji.
Zunanjim opazovalcem se zato ustvarja vtis, da so se vse pomembnejše španske politične skupine, z redkimi izjemami, združile v nasprotovanju katalonskim iniciativam, ne da bi dopuščale niti najmanjšo pluralistično razpravo o reformah španske ustavne ureditve. K njej je vse španske politične skupine v svoji prejšnji odločbi o katalonski deklaraciji o suverenosti pozvalo Špansko ustavno sodišče. Predsednik španske vlade je v tej luči pred dnevi vehementno izjavil, da razprava o reformah bodoče španske ustavne ureditve ne sodi med prioritete njegove vlade. Ahilova peta nasprotnikov katalonske neodvisnosti je zato njihova arogantnost in samovšečnost. Takšne izjave in dejanja nehote spominjajo na izjave in dejanja v obliki groženj nekaterih jugoslovanskih in tudi slovenskih politikov tako pred kot tudi po plebiscitu o slovenski neodvisnosti. Arogantnost je nekatere tedanje politike drago stala. Vprašanje je, kako se bo zadeva iztekla v katalonskem primeru, saj tudi nekatere zagovornike katalonske neodvisnosti označuje prevelika gorečnost in neučakanost.
Španska vlada je pred Ustavnim sodiščem seveda takoj zahtevala razveljavitev Odloka o posvetovalnem referendumu in katalonskega zakona o referendumu. Ustavni sodniki so zato ta ponedeljek zadržali njegovo veljavnost do njihove vsebinske odločitve v zadevi, ki jo lahko pričakujemo v naslednjih tednih. Težko je pričakovati, da bo sodniška odločitev kaj drugačna od njihove marčevske odločitve o neustavnosti katalonske deklaracije o suverenosti in pravici do odločanja katalonskega naroda.
So se katalonski in španski politiki česa naučili iz medsebojnih obtoževanj? Prav nič. Španska vlada zavrača kakršnokoli možnost razprave o bodoči španski ustavni ureditvi. Predsednik katalonske regionalne vlade, morda na prvi pogled, slepo vztraja pri izvedbi referendumskega posvetovanja na drugo novembrsko nedeljo. A verjetno mu ne preostane kaj drugega, saj ga v Madridu ne želi nihče poslušati. Zagovorniki referenduma navidezno tudi nimajo načrta B, če Ustavno sodišče prepove njegovo izvedbo. Izvedli ga bodo tako ali drugače. Artur Mas je tako včeraj že imenoval člane nadzorne volilne komisije za posvetovalni referendum. A če ga bo Ustavno sodišče razglasilo za ničnega, bo njegova prepričevalna moč izpuhtela, kot so pokazali že številni referendumi, ki so jih v zadnjih letih izvedli na katalonskem podeželju. Če bo španska vlada z grožnjo uporabe sile popolnoma prepovedala referendum, lahko pričakujemo predčasne regionalne volitve, kjer bodo politične stranke, ki zagovarjajo posvetovalni referendum, oblikovale enotno kandidatno listo, verjetno z eno samo osrednjo točko – enostransko razglasitvijo neodvisnosti Katalonije. Pet pred dvanajsto se je torej težko znebiti vtisa, da se bo pričkanje obeh taborov, vsaj kratkoročno, nadaljevalo brez posebnih posledic za prihodnjo ustavnopravno ureditev Kraljevine Španije.
