V Sloveniji se še ni polegel prah glede izbire treh slovenskih kandidatov za sodnika Evropskega sodišče za človekove pravice. Zaskrbljujoče je, da razen pogumnih in potrebnih prispevkov in glasov o premišljeni diskvalifikaciji določen(-ega, -ih) kandidat(-a, -ov) v izbirnem postopku, lahko opažamo popolno odsotnost javne razprave o sistemu Evropske konvencije in delovanju Evropskega sodišča za človekove pravice. Kaj slednja v tem trenutku pomenita za slovensko državo in predvsem za običajne ljudi, ki se pogosto poslužujejo pritožbe na sodišče v Strasbourgu kot zadnjega upanja, da se zavarujejo njihove pravice?
Kaj za našo državo pomeni, da je Evropsko sodišče do sedaj v 314 sodbah ugotovilo, da je slovenska država kršila vsaj enega izmed členov Evropske konvencije? Kaj pomeni, da je konec leta 2014 v slovenskem pravnem redu ostalo kar 302 neizvršenih sodb Evropskega sodišča (poročilo odbora ministrov Sveta Evrope za leto 2014, str. 54)? Kako izboljšati argumente in nastope predstavnikov slovenske države pred Evropskim sodiščem? Kako izboljšati uresničevanje Evropske konvencije in splošno varstvo človekovih pravic v razdeljeni slovenski družbi? Javna razprava o vzrokih za te težave je nujno potrebna, ne glede na to kdo bo na koncu novi slovenski sodnik oziroma sodnica na Evropskem sodišču.
Evropska konvencija je pred dobrim mesecem praznovala svojih 65 let od njenega sprejetja. V teh desetletjih se je na evropskem kontinentu dodobra oprijela. Evropsko sodišče je že vsaj desetletje nazaj prišlo v mitologijo prebivalcev Slovenije in zaseda mesto, morda neupravičeno, nekakšnega rešitelja vseh najtežjih zadev in anomalij pri varovanju človekovih pravic v slovenski družbi. Na njem deluje 47 sodnikov iz enakega števila držav članic Sveta Evrope. Evropsko sodišče vsako leto sprejme nekaj deset tisoč pritožb (letos jih je do 1. oktobra 2015 prišlo že 30.550), in vsebinsko odloči v skoraj tisoč zadevah, denimo v 891 zadevah v letu 2014 (statistično poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice za leto 2014, str. 10).
Težave pri delovanju Evropskega sodišča se pojavljajo predvsem glede naslednjih vprašanj: izbirnega postopka in kakovosti kandidatov za sodnike na Evropskem sodišču, pripad pritožb, kakovost dela in zagotavljanje enakih standardov v enakih oziroma podobnih primerih, in izvrševanje sodb v domačih pravnih redih. Zadnje je še posebej problematično, saj se nekatere vzhodnoevropske države, vključno s Slovenijo, srečujejo z izjemnimi težavami pri prelivanju sodb Evropskega sodišča v domače sisteme oziroma jih nekatere celo poponoma zavračajo. Ruski parlament je denimo pred nekaj tedni sprejel zakon, da bo Rusija spoštovala sodbe Evropskega sodišča le, če bo skladna z rusko ustavo. Odbor strokovnjakov je v tej luči pred kratkim predstavil osnutek končnega poročila o reformi Evropskega sodišča za človekove pravice. V njem strokovnjaki analizirajo obstoječe stanje in podajajo predloge za učinkovitejše delovanje Evropskega sodišča.
Koraki za reformo Evropskega sodišča za človekove pravic so potrebni tudi v domačih pravnih redih, tudi v Sloveniji. V slovenskem pravnem redu je treba primarno izobraziti sodnike in druge javne uslužbence o pomenu Evropske konvencije in Evropskega sodišča ter jih seznanjati ter poučevati njegovo najnovejšo sodno prakso, da jo bodo v sodnih postopkih znali uporabljati. Evropsko konvencijo ne uresničuje samo 47 sodnikov v Strasbourgu, ampak jo morajo primarno uresničevati domača sodišča na vseh ravneh sodnega odločanja. Enako pomembno je, da se izboljša zastopanje Slovenije pred Evropskih sodiščem in da se ustanovi ter finančno podpre Urad, ki se bo ukvarjal tako z zastopanjem kot izvrševanjem sodb v slovenskem pravnem redu. Slednje vprašanje je še posebej pomembno. Vsako sodbo zoper Slovenijo je treba popolnima izvršiti, takoj izplačati vsoto pravičnega zadoščenja, kot tudi sprejeti posamične in splošne (beri: zakonske) sistemske ukrepe za njeno izvrševanje. Nekateri že dalj časa opozarjamo, da je potrebno spremeniti Zakon o pravdnem postopku in Zakon o izvršbi in zavarovanju, da bo sodbe v konkretnih postopkih sploh mogoče izvršiti.
Kakšna je torej prihodnost Evropske konvencije in Evropskega sodišča, ali ju je treba reformirati? Izzivov za reformo Evropskega sodišča je tako na mednarodni kot domači ravni veliko. Zunaj Slovenije že nekaj časa poteka aktivna javna razprava o prihodnosti Sodišča (glej denimo odličen prispevek Fione de Londras, profesorice na Univerzi v Birminghamu). Takšna debata je potrebna tudi v slovenskem javnem prostoru, ne samo zaradi pomembnosti Strasbourga za majhnega in ranljivega človeka, temveč tudi zaradi nujnosti, da se Evropsko konvencijo in sodno prakso Evropskega sodišča končno začne resno in skrbno študirati, poučevati ter uporabljati pred slovenski sodnimi in drugi državami organi. Hkrati pa slednjo nujo narekuje število izgubljenih zadev in z njimi povezani neprestani pritiski iz Strasbourga, da slovenska država končno začne izvrševati vse sodbe, in ne samo tiste v najbolj razvpitih »pilotnih zadevah«.
Evropsko sodišče zagotovo ima, ne glede na težave, prihodnost. Če bo ta svetla ali malo manj svetla je odvisno od volje držav pogodbenic Evropske konvencije, da izboljšajo uresničevanje Evropske konvencije in izvrševanje sodb Evropskega sodišča v domačih pravnih redih. Slovenska država se mora v dobrobit malega človeka, ranljivih družbenih skupin in učinkovitejšega varstva človekovih pravic zresniti pri uresničevanju Evropske konvencije in izvrševanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice.
