Kakšni so razlogi, da v azijski regiji še niso razvili sistema za varstvo človekovih pravic? Azija je raznovrstna celina, v kateri je malo skupnih vzporednic med njenimi različnimi deli. Posamezne države svoje različne politike opravičujejo z varovanjem državne suverenosti. Enako pomembno je dejstvo, da varovanje človekovih pravic ni edino področje, kjer azijske države niso močno povezane. Tudi na gospodarskem, kulturnem in športnem področju se ovire šele počasi odpravljajo. Azija se pri medsebojnem povezovanju nahaja vsaj pet desetletij za Evropo. Veliko je odvisno tudi od oblike državne ureditve posamezne države, saj je v Aziji kar nekaj trmoglavih vlad, ki poudarjajo predvsem varovanje ekonomskih in socialnih človekovih pravic ter ob tem zanemarjajo državljanske in politične.
Slika še zdaleč ni črno bela, saj veliko držav, ki niso znane po varovanju človekovih pravic, zelo učinkovito varujejo denimo delovnopravne pravice oziroma se bojujejo zoper korupcijo. Veliko azijskih držav je ratificiralo nekatere izmed devetih temeljnih pogodb Organizacije združenih narodov za varovanje človekovih pravic, čeprav se pojavljajo zaostanki pri ratifikaciji nekaterih, kot denimo pri Konvenciji o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin. Vse azijske države sodelujejo tudi v univerzalnem periodičnem pregledu pred Svetom Združenih narodov za človekove pravice.
Vlade azijskih držav se pogosto branijo pred retoriko človekovih pravic, češ da je ta del ostankov evropskega kolonializma in imperializma. Pri nas, pravijo azijske vlade, veljajo drugačne vrednote, ki onemogočajo neposredno transplantacijo varovanja človekovih pravic v azijske družbe. Res je, da azijska kultura poudarja predvsem pomen skupnostnih vrednot, ki imajo prednost pred varovanjem individualnih pravic in svoboščin. Stabilnost, varnost in homogenost družbe so tam pomembnejše vrednote, kot pravice in svoboščine. Takšno stališče je še posebej prisotno v najrazvitejših azijskih državah. Njihove vlade pravijo, zakaj bi vztrajali pri popolnem uresničevanju političnih pravic, če je življenjski standard naših državljanov in prebivalcev visok ter so njihove socialno-ekonomske pravice obsežne? Ali res potrebujemo popolno demokratično in pravno državo, ki učinkovito varuje državljanske in politične pravice?
Človekove pravice se že pregovorno najbolje uresničujejo v domačih sistemih. Nekatere države imajo dobro razvito ustavno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot denimo Indija in Japonska. Zato ne vidijo potrebe, da bi neko regionalno mednarodno sodišče za človekove pravice presojalo skladnost odločitev najvišjih domačih sodišč z regionalno konvencijo in listino o varstvu človekovih pravic. Pogosto pa se v nekaterih azijskih državah pojavljajo težave pri zagotavljanju pravice do poštenega sojenja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. V nekaterih azijskih državah, kot so denimo Tajska in Filipini, delujejo zelo učinkovite nevladne organizacije. Arabske države na Bližnjem vzhodu sicer poznajo Arabsko listino za varstvo človekovih pravic, a je njena praktična vrednost nična, saj izpolnjevanje vseh pravic pogojuje s skladnostjo s šeriatskim pravom. Nekatere države so v zadnjih desetletjih pod vplivom mednarodne skupnosti in donatorjev ustanovile dokaj močne nacionalne institucije za varovanje človekovih pravic. Drugje, kot denimo v Kambodži, so ustanovili mešano mednarodno kazensko sodišče za pregon najhujših kršitev človekovih pravic, ki jih storil nekdanji totalitarni režim.
V okviru ASEAN-a (Zveza jugo-vzhodnih azijskih držav) sicer že dolgo potekajo pogajanja za ustanovitev nekakšnega organa za varovanje človekovih pravic. Njegovo ustanovitev predvideva 14. člen ustanovne listine ASEAN-a. Snovalci so sprva predvideli, da naj bi ta organ imel celo možnost za sprejemanje »individualnih sporočil« nekako po zgledu Odbora za človekove pravice Združenih narodov. Države članice ASEAN-a so tako jeseni 2009 ustanovile medvladno komisijo za varovanje človekovih pravic. Njena poglavitna pomanjkljivost izhaja že iz imena, saj je njeno delovanje neposredno pod vplivom posameznih vlad (v komisiji sedijo vladni predstavniki), kar je svojevrsten contradictio in adiecto, ker se človekove pravice primarno varujejo v razmerju do državnih organov. Čeprav medvladna komisija ne more sprejemati individualnih pritožb zoper države članice, pa vendar lahko z organizacijo različnih forumov in ostalih dejavnosti spodbuja varovanje človekovih pravic. Medvladna komisija se tako trenutno bolj osredotoča na spodbujanje človekovih pravic, in manj na njihovo varstvo.
ASEAN je 18. novembra 2012 sprejel deklaracijo o varovanju človekovih pravic. Ta je po svoje izjemen dokument glede na geografsko območje, kjer so jo sprejeli. Njeno besedilo je sodobno in varuje tako državljanske kot politične pravice, kot tudi nekatere novejše pravice. 6. člen poleg varovanja človekovih pravic poudarja tudi obveznosti vsakogar do družbe in države, s čimer listina vključuje že omenjene komunitarne vrednote. Žal pa deklaracija ne vsebuje nekaj samoumevnih pravic kot je denimo svoboda združevanja. Težava je tudi, ker je njena narava programska in nezavezujoča, s čimer je pred sodnimi organi povsem neuporabna.
Do počasnih premikov pri varovanju človekovih pravic na azijskem kontinentu ne smemo biti preveč kritični, saj razvoj vendarle poteka korak za korakom. To je veliko boljše kot nič. Države članice ASEAN-a so se jasno in javno izrekle, da se zavzemajo za učinkovito varovanje človekovih pravic. Večji napredek je, kot rečeno, odvisen od istočasnega napredka na različnih drugih področjih družbenega in gospodarskega življenja. V mnogih azijskih državah smo priča njihovemu izboljšanju, pri čemer je pristno varovanje državljanskih in političnih pravice odvisno predvsem od zrele pravne in demokratične države. V tej luči bi bilo potrebno spodbujati učinkovitejše varstvo človekovih pravic v domačih sistemih in pri tem pomagati tistim azijskim državam, ki niso članice ASEAN-a. Neizpodbitno dejstvo je, da se običajni ljudje v večini azijskih držav vse bolj zavedajo, da vlade ne smejo arbitrarno posegati v njihove pravice in svoboščine. Varovanje skupnostnih vrednot ne sme služiti kot opravičilo za vsakodnevne zlorabe državnih oblasti.
