Nevladne organizacije že vsaj šest let poročajo o nečloveških in ponižujočih delovnih pogojih delavcev migrantov v Katarju, ki so v nekaj desetih primerih povzročili celo njihovo smrt. V vseh primerih ne gre za izolirane primere, temveč za ponavljajoče se vzorce nečloveškega in ponižujočega ravnanja z gradbenimi delavci. Čeprav se primeri na gradbiščih in drugod po Katarju ponavljajo že vrsto let, so bili žrtve in njihovi sorodniki do sedaj neuspešni pri uveljavljanju odgovornosti države, podjetij ali kogarkoli drugega. V začetku letošnjega leta je denimo gospodarsko sodišče kantona Zürich zaradi stvarne nepristojnosti zavrglo odškodninsko tožbo nizozemskih in bangladeških sindikatov zoper FIFO glede njene domnevne odgovornosti za kršitev pravice delavcev migrantov (sodba HG160261-O, 3. januar 2017).
Ali lahko globalna civilna družba od globalnih športnih organizacij in denimo od njihovih sponzorjev zahteva, da varujejo človekove pravice tako, da ne podelijo največjih športnih dogodkov državam, ki so znane po sistematičnem kršenju človekovih pravic? FIFA na svoji spletni strani v oddelku o trajnosti v rubriki »Nogomet za upanje« denimo pravi: »FIFA meni, da je nogomet več kot le igra. S svojo edinstveno močjo in univerzalnostjo lahko nogomet združuje ljudi, preoblikuje življenja in navdihuje celotne skupnosti«. 3. člen statutov FIFA celo določa, da je »FIFA … zavezana k spoštovanju vseh mednarodno priznanih človekovih pravic in si prizadeva za spodbujanje varstva teh pravic.« Iz te in podobnih retoričnih izjav in določb izhaja, da se čuti FIFA zavezana delovati v skupno dobrobit celotne globalne skupnosti skozi celotno paleto izvajanja svojih dejavnosti. Zato ni preveč ustvarjalno trditi, da tudi FIFA nosi obveznosti spoštovati, varovati in uresničevati človekove pravice. Po drugi strani pa takšna obveznost trenutno še ne izhaja iz mednarodnih dokumentov, saj trenutno še sodi v moralno-etično kategorijo.
Primarno obveznost za varovanje človekovih pravic na svojem ozemlju zagotovo nosi matična država, ki mora vsem prebivalcem omogočiti dostojanstvene življenjske in delovne pogoje ter si prizadevati, da jih vsi zasebni subjekti na njihovem ozemlju uresničujejo. V primeru, ko države prirediteljice svojih obveznosti ne izpolnjujejo, pa lahko nastopijo tudi nastajajoče sekundarne obveznosti mednarodnih športnih organizacij ali celo transnacionalnih korporacij, ki sponzorirajo najpopularnejše športne dogodke. Mednarodne športne organizacije bi morale pred podelitvijo tekmovanj opraviti skrbni pregled, na osnovi katerega bi presodile ali potencialna prirediteljica primerno in ustrezno varuje človekove pravice.
Ko je tekmovanje že podeljeno, kot v primeru nogometnega prvenstva 2022, je težje storiti korak nazaj. Organizatorji prihodnjih poletnih olimpijskih iger v Tokiu si tako že dolgo časa resno prizadevajo, da bi preprečili kakršnekoli kršitve pri njihovi pripravi in izvedbi. Pri tem predvidevajo celo vzpostavitev pritožbenega sistema zoper domnevne kršitve japonskih transnacionalnih podjetij zunaj japonskih državnih meja. Zdi se, da smo priča vzpostavljenim trdnim standardom, ki v prihodnje lahko preprečijo podelitev velikih športnih tekmovanj državam, ki ne dajo prav veliko na varstvo človekovih pravic. Vprašanje pa je, če je mogoče spremeniti kaj za nazaj, ko so bile sprejete dvomljive odločitve.
Ali morajo mednarodne športne organizacije po podelitvi prvenstva v primeru množičnih kršitev celo premisliti o odvzemu že podeljenega tekmovanja? Nekateri strokovnjaki že dolgo opozarjajo na takšno nujnost, če želi FIFA denimo ohraniti svojo kredibilnost. FIFA je, da bi odgovorila kritikom, pred kratkim celo ustanovila neodvisno posvetovalno telo s področja človekovih pravic, ki se je prvikrat sestal pred slabima dvema tednoma. Ta odbor naj bi med drugim nadziral tudi uresničevanje delovnopravnih pravic v času priprav in izvedbe nogometnega prvenstva 2022. Naslednji meseci bodo pokazi, kakšna je njegova pravna narava in predvsem moč, kako vplivati na odločitve o podelitvi in izvedbi največjih dogodkov.
Vse zgornje dileme pa odpirajo navidezno nerešljivo zagonetko. Ali naj se organizacija največjih športnih dogodkov prepusti samo državam, ki temeljijo na ustavni demokraciji, vladavini prava in človekovih pravic? Če je na prvo žogo na vprašanje mogoče odgovoriti pritrdilno, se kaj kmalu znajdemo v paradoksalni situaciji. Saj bi slednje pomenilo, da je tri četrtine svetovnih držav avtomatično že vnaprej izločeno iz možnosti prirejanja športnih dogodkov, ker so jim zgornje vrednote bolj tuje kot ne. Tega si pa nihče ne želi. Zato je verjetno utopično pričakovati, da bodo mednarodne športne organizacije lahko spreminjale politične sisteme v državah prirediteljicah. A te morajo vztrajati pri vsaj minimalnih standardih varovanja človekovih pravic, okolja in protikorupcije pri podeljevanju, pripravah in izvedbi velikih športnih tekmovanj.
Večina športnikov, ki bodo nastopili na nogometnem prvenstvu leta 2022 in gledalcev, se verjetno ne bo počutila najboljše, ko bodo tekali ali sedeli na tribunah štadionov, kjer je pri njihovi gradnji nekaj let prej umrlo nekaj deset gradbenih delavcev. Človekovo dostojanstvo je tista vrednota, ki jo morajo pri organizaciji velikih športnih tekmovanj zasledovati vsi njihovi deležniki. Brez njegovega varovanja izgine vsak smisel športnega tekmovanja in udejstvovanja.
