Ali naj evropske države dovoljujejo oziroma prepoveduje prakse, ko njihovi prebivalci kupijo letalsko vozovnico za Bangkok ali New Delhi, kjer se lahko v zasebnih klinikah dogovorijo za nadomestno materinstvo in se nato čez nekaj mesecev vrnejo po otroka, da ga odpeljejo v državo bivanja in ga vpišejo denimo v francosko ali slovensko matično knjigo rojstev? Evropske države se bolj kot ne izogibajo natančnemu urejanju nadomestnega materinstva oziroma ga večinoma prepovedujejo. Javni redi nekaterih držav kot sta Združeno kraljestvo in Grčija ga dovoljujeta le v primeru altruističnih razlogov. Večina držav po vrsti ni naklonjena komercialnemu nadomestnemu materinstvu, ko nadomestna mama za zanositev in rojstvo otroka prejeme finančno nadomestilo. Slovenski javni red nadomestno materinstvo prepoveduje v katerikoli obliki na podlagi 4. odstavka 121. člena Kazenskega zakonika, saj vzpostavlja kazenskopravno odgovornost vsakogar, ki »…protipravno opravi postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo zaradi nadomestnega materinstva«. Zaradi takšnih in podobnih prepovedi v evropskih pravnih redih se številni obračajo na sodišče v Strasbourgu upajoč na zadnjo bilko pravice.
Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je tako konec meseca januarja podal dolgo pričakovano odločitev v zadevi Paradiso in Campaneli v Italija (št. 25358/12, 24. januar 2017) o domnevnem kršenju pravice do zasebnega in družinskega življenja. Pritožnika sta si več let neuspešno prizadevala dobiti otroka po naravni in umetni poti in s posvojitvijo. Nato sta pomoč poiskala v eni izmed moskovskih zasebnih klinik, kjer sta sklenila sporazum o nadomestnem materinstvu in so jima poiskali nadomestno mater, kateri so z in vitro fertalizacijo umestili dva embrija (11. odstavek sodbe).
Nadomestna mama je nato 27. februarja 2011 rodila zdravega otroka, pri čemer je istočasno podpisala izjavo, da sta otrokova starša italijanska državljana, čeprav sta embria, ki so ju vstavili v njeno maternico, izhajala od neznanih darovalcev (14. odstavek). Med otrokom in pritožnikom tako ni bilo genetske povezave. Italijanska starša sta v naslednjih dneh po otrokovem rojstvu pred ruskimi upravnimi organi pridobila tudi rojstni list, ki je izkazoval, da sta otrokova starša (16. odstavek). Italijanski konzulat v Moskvi je pritožnici izdal dokumente za otrokovo potovanje (17. odstavek). V nekaj dneh po prispetju v Italijo sta italijanska pritožnika pred upravnimi organi začela postopke za otrokov vpis v italijansko matično knjigo. Italijanski konzulat je nato ugotovil, da ruski rojstni list vsebuje lažne podatke o starševstvu, zaradi česar je italijanska upravna enota zavrnila vpis otroka v italijansko matično knjigo (19.-20. odstavek). Italijanska sodišča so nato ugotovila, da je deček biološki sin neznanih staršev in so nato odredili njegov vpis v matično knjigo (33.-56. odstavek). Italijanske oblasti so nato umestile dečka v novo družino, ki ga je čez nekaj časa tudi posvojila. Pritožnika sta nato vložila pritožbo zoper Italijo zaradi kršitve pravice do zasebnega in družinskega življenja.
Prvostopenjski senat Evropskega sodišča je pred dvema letoma odločil, da so italijanske oblasti kršile pravico do družinskega in zasebnega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj niso vzpostavile »pravično ravnotežje« med najboljšo koristjo otroka in splošnim interesom varovanja javnega reda (86.-87. odstavek sodbe). Odvzem otroka iz družine pritožnikov tako po mnenju prvostopenjskega sodišča v luči najboljšega otrokovega interesa ni bil nujno potreben v demokratični družbi,
Veliki senat Evropskega sodišča pa je ubral nasprotno pot. Sodniki so z enajstimi glasovi za in šestimi proti odločili, da so »italijanska sodišča po tem, ko so ocenila, da otrok ne bo utrpel resno in nepopravljivo škodo zaradi odvzema iz družine pritožnikov, v okviru svojega polja proste presoje našla pravično ravnotežje med različnimi interesi …« (215. odstavek sodbe). Sodišče je pred tem še zapisalo, da »ne podcenjuje vpliva, ki ga je imela takojšnja in nepopravljiva ločitev od otroka v zasebnem življenju pritožnikov« in da »medtem ko konvencija ne priznava pravice, da postane eden od staršev, Sodišče ne more prezreti čustvene stiske tistih, čigar želja je, da postanejo starši, se ni oziroma se ne more izpolniti« (Prav tam). Sodniki De Gateano, Pinto de Albuquerque, Wojtyczek in Dedov so v svojem pritrdilnem ločenem mnenju zapisali, da »gestacijsko nadomestno materinstvo, ne glede ali je plačljivo ali ne, nasprotuje človekovemu dostojanstvu. Pomeni ponižujoče se ravnanje ne le za otroke, temveč tudi za nadomestno mater«.
Nadomestno materinstvo sodi med etične dileme, o katerih se Evropsko sodišče nerado dokončno opredeli v eno ali drugo smer in je zato njegova dosedanja sodna praksa nekonsistentna in neenotna. Nekateri zagovarjajo, da naj evropske države dovolijo takšne prakse vsaj v primeru altruističnega nadomestnega materinstva, saj bi tako pomagali tistim, ki si želijo, pa ne morejo imeti otrok po naravni poti. Drugi pravijo, da se nastanek življenja in rojstvo otroka ne sme podvreči tržnim mehanizmom, saj bi s tem spodjedli civilizacijske temelje človekovega dostojanstva evropskih družb, ker bi do teh postopkov lahko dostopali samo premožni sloji. Nadomestno materinstvo je zagotovo dvorezni meč, saj je morda res, da lahko pomaga ljudem, ki iz naravnih razlogov ne morejo imeti otrok, vendar po drugi strani posega v bistvo vrednote človekovega dostojanstva in obstoja vsake družbe. Ali naj družbe res dovolijo nadomestno materinstvo tudi v primerih, kjer ni nobene genetske povezave otrok z nameravanimi starši? Debate o upravičenosti nadomestnega materinstva so zato zagotovo nujne v vsakokratni sodobni demokratični evropski družbi, tudi slovenski, saj odpirajo vrsto etičnih, filozofskih, pravnih in psiholoških dilem, ki nas neizbežno vodijo do vprašanja, ali smo resnično pripravljeni prilepiti listek s ceno na vrednost posameznega človekovega življenja?
