Kitajsko gospodarstvo je s pomočjo izvozno usmerjenih podjetij, industrializacije in decentralizacije prešlo v tehnološko naprednega. Na stotine milijonov ljudi je sicer res izšlo iz revščine in prešlo v srednji sloj, pri čemer sta se izboljšala kakovost in dostop do zdravstvenega varstva in izobraževanja. A kljub gospodarskemu razvoju država šepa na mnogih področjih uresničevanja ekonomskih in socialnih pravic, čeprav oblast v vseh dokumentih poudarja, da mora življenje v kitajski družbi potekati v harmoniji. Zunanji opazovalci bi morda pričakovali, da bodo ljudje, zaradi ideologije, ki vlada tej državi, medsebojno po življenjskem standardu zelo podobni, da med njimi ne bo veliko razlik. Da bodo vsi imeli dostop do osnovnih ekonomskih in socialnih dobrin ter človeka vrednega življenja.
A na resničnih ulicah kitajskih mest in vasi lahko opazujemo vse kaj drugega, saj milijoni podeželskih migrantov v mestih živijo skrivno življenje v revščini. V najpremožnejših mestnih soseskah pa lahko na ulicah opazujemo številne maseratije in ferrarije. Če kje, na Kitajskem velja rek Georgea Orwella, da »so sicer vse živali med seboj enake, a nekatere so bolj enake kot ostale«. Neenakost med ljudmi je še izrazitejša kot kje drugje. Pregovorne so anekdote, kako se je v zadnjih desetletjih povečalo premoženje vodilnih posameznikov iz lokalnih in državnih vladajočih struktur, ki ostajajo večinoma izključeni iz uveljavljanja odgovornosti. Preganjani pa so le v primerih, ko pride do notranjih sporov znotraj partijskih struktur.
Kitajska je po indeksu človekovega razvoja Združenih narodov daleč zadaj, šele na devetdesetem mestu, prehitevajo jo le njena ozemlja s posebnim statusom oziroma samostojnih držav kot sta Hong Kong in Tajvan. Ginijev količnik, ki učinkovito meri enakost oziroma neenakost, je trenutno 0.465 in tako Kitajsko uvršča med najbolj neenake države, vsaj po uradnih podatkih kitajske države, po neuradnih podatkih pa je Ginijev koeficient še višji in s tem tudi neenakost. Po eni strani je povedno, da ne obstajajo zanesljivi podatki o kazalnikih na področju socialno-ekonomskega razvoja. Profesor Philip Alston, poročevalec Združenih narodov o skrajni revščini in človekovih pravicah, je v spomladanskem poročilu o lanskoletnem obisku Kitajske opozoril, da se napredek na področju socialne države in življenjskega standarda ni prelil v normativno priznanje ekonomskih in socialnih pravic (A/HRC/35/26/Add.2, 78. odstavek). Običajni ljudje se zato srečujejo z izjemnimi težavami pri sodnem uveljavljanju svojih ekonomskih in socialnih pravic. Možnost sodnega uveljavljanja pravic obstaja le na teoretični ravni, pri čemer se v praksi pojavljajo razne postopkovne ovire.
Investitorji se na Kitajskem srečujejo s težavami pri varovanju vladavine prava, saj pravne varnosti ni. Kitajska sodišča, ki so notorično podvržena zasebnim partikularnim interesom, s poštenim sojenjem nimajo prav veliko skupnega, saj je o neodvisnem in nepristranskim sojenju težko govoriti. Nedavna smrt Nobelovega nagrajenca Liuja Xiaoboja je le še potrdila predstavo, ki jo pogosto imamo na zahodu o tej velesili. A ta predstava je lahko le delno pravilna, saj zanemarja harmonično povezanost ljudi na Kitajskem. Ti so se v zadnjih letih res morda tudi prostovoljno odpovedali civilnim in državljanskim pravicam v zameno za izboljšanje življenjskega standarda in gospodarske rasti. A ker se gospodarska rast v zadnjih letih znižuje, se upravičeno postavlja vprašanje, ali bodo običajni ljudje še vedno tiho pristali na odpoved državljanskim in političnim pravicam, ko pa se stanje na področju ekonomskih in socialnih pravic ne izboljšuje več tako hitro kot v preteklosti.
Izziv za trenutno vladajoče strukture je, kako ohranjati stabilnost in ljudem omogočiti uveljavljanje legitimnih pravnih interesov, gospodarstvu pa zagotoviti pravno varnost in zaupanje v pravo. Kako torej preliti izjemen gospodarski napredek v izboljšanje družbeno-ekonomskega in državljansko-političnega statusa njenih prebivalcev? Brez ustreznih prilagoditev je dilema, kako dolgo se bodo na oblasti uspele obdržati vladajoče strukture. Tamkajšnje oblasti morajo dopustiti svobodno izražanje in pluralistično izmenjavo mnenj o primarnih javnih zadevah. Da do nekaterih sprememb vendarle prihaja, kažejo nekateri odmevni procesi, v katerih so bili nekateri javni uslužbenci in direktorji velikih podjetij obsojeni za koruptivna dejanja. Vladajoča oblast se zato dodobra zaveda, da se mora ažurno odzvati na nezadovoljstvo ljudi, ki prihaja od spodaj navzgor, in sprejeti učinkovite ukrepe za zavarovanje družbene harmonije.
Enako so se nujnosti varovanja človekovega dostojanstva začela zavedati nekatera kitajska podjetja in javne agencije, ki usmerjajo in nadzorujejo delovanje državnih podjetij. Ker kitajska podjetja priložnost za gospodarsko rast iščejo predvsem na tujih trgih, so tako nastale javne in zasebne iniciative ter smernice, ki določajo trajnostne standarde in varovanje človekovih pravic za delovanje kitajskih podjetij na tujih trgih. Tako državne kot zasebne gospodarske družbe se zavedajo, da bo, brez uresničevanja globalnih standardov na področju okolja, človekovih pravic in boja proti korupciji, domet njihovih investicij na tujem omejen.
Nekateri znaki torej kažejo, da vendarle prihaja do majhnih kakovostnih sprememb pri uresničevanj vladavine prava na Kitajskem. Ali so korenitejše spremembe možne v trenutnem političnem sistemu, ki deluje s pomočjo načela vladanja s pomočjo prava in ne na njegovi podlagi? Verjetno ne, a zadnji koraki morda kažejo, da pritiski iz tujine vendarle ne naletijo vedno na gluha ušesa. Od nadaljnjih korakov v smeri vladavine prava je verjetno dolgoročno odvisen tudi položaj in legitimnost njene gospodarske konkurenčnosti.
Kitajska je tako pred najtežjo nalogo, da prelije izjemen gospodarski in socialni napredek tudi v učinkovitejše uresničevanje individualnih pravic posameznikov zoper državo. Enako pomembno je, da člani ožjega kitajskega vodstva na lokalni in državni ravni ne bodo več uživali privilegijev in drugačne obravnave ter se skrivali za pregoni drugače mislečih. V nasprotnem primeru, pa bo od močnega kitajskega vetra, ostal le piš.
