Države imajo negativne in pozitivne obveznosti, da same dejavno ne posegajo v človekove pravice in da jih varujejo tudi v razmerjih med zasebniki. Preiskava je eno izmed ključnih sredstev za uresničevanje temeljnih pravic kot sta pravica do življenja in prepoved nečloveškega ravnanja. Evropsko sodišče za človekove pravice je v tem kontekstu v prejšnjem tednu podalo novo odločitev zoper Slovenijo. V zadevi Frančiška Štefančič proti Sloveniji (št. 58349/09, 24. oktober 2017) je odločilo, da je slovenska država kršila svoje postopkovne obveznosti pod 2. členom Evropske konvencije o pravici do življenja, ker ni natančno in skrbno preučila in razjasnila okoliščin smrti sina pritožnice, Branka Štefančiča, ki je umrl v sumljivih okoliščinah med poskusom prevoza v psihiatrično bolnišnico.
Evropsko sodišče je zapisalo, da »opustitve v preiskavi smrti gospoda Štefančiča ne omogočajo sklepa, ali je bila uporaba sile absolutno nujna in sorazmerna, ... ali je bila prilagojena ranljivosti Štefančiča ... in ali je bil poseg izveden tako, da bi bilo tveganje za življenje gospoda Štefančiča čim manjše« (82. odstavek sodbe). Sodniki so še zapisali, da »domači preiskovalni organi niso preučili vprašanje reakcijskega časa medicinskega osebja, niti ni bilo ocenjeno, ali bi lahko zamuda pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe, čeprav morda neznatna, prispevala k smrti gospoda Štefančiča na način, ki predstavlja kršitev dolžnosti skrbnosti s strani zdravnika B.A, ali celotne medicinske ekipe ...«. (87. odstavek). Evropsko sodišče je tako ugotovilo, da je slovenska država kršila postopkovne obveznosti pri varovanju pravice do življenja, ker ni izvedla natančne in skrbne preiskave. Sodniki so tako zapisali, da »da so bili sklepi preiskovalnih organov neustrezni, saj niso preučili številna vprašanja, ki bi jih bilo treba preučiti, da bi zagotovili učinkovitost preiskave.« (88. odstavek)
Bolj kot dejstvo, da je Evropsko sodišče ugotovilo kršitev pa bode v oči besedilo 89. odstavka sodbe, kjer je zapisano naslednje »Sodišče dodaja, da je še vedno mogoče pojasniti okoliščine smrti gospoda Štefančiča in ugotoviti morebitno odgovornost oseb, ki so bile vpletene v tragični dogodek. Sodišče se v tem trenutku ne more zanesti na ugotovitve domačega sodnega postopka«. Evropsko sodišče je torej eksplicitno izrazilo nezaupanje postopanju slovenskih sodišč v konkretnem sodnem postopku.
Omenjena zadeva ni osamljen primer, saj je bila Slovenija v prejšnjih letih že odgovorna za kršitve postopkovne obveznosti v nekaj podobnih primerih. Slovenska država se tako sooča s težavami pri izpolnjevanju postopkovnih obveznosti že vsaj od zadeve Šilih proti Sloveniji (št. 71463/01, 9. 4. 2009) naprej. Ta zadeva se je konec lanskega leta končala s poravnavo, a težave ostajajo. Kasneje so sledile še zadeve N.D. proti Sloveniji (št. 16605/09, 15. januar 2015), M.A. proti Sloveniji (št. 3400/07, 15. januar 2015) in Y proti Sloveniji (št. 41107/10, 28. 5. 2015).
Iz tega in prejšnjih primerov sledi, da se slovenska sodišča soočajo s sistematičnimi in strukturnimi problemi, kako zagotoviti učinkovito in skrbno preiskavo v primerih kršitve pravice do življenja (2. člen EKČP) in primerih kršitve prepovedi nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja (3. člen). Pravično zadoščenje v kakršni koli višini samo po sebi ne more zagotoviti ustreznega povračila žrtvam in njihovim sorodnikom v primerih posegov v pravico do življenja in telesno integriteto. Težave so še hujše, saj je v konkretnih postopkih potrebno zagotoviti izvršitev sodb Evropskega sodišča. Kdo bo Frančiški Štefančič povrnil njenega sina? Najmanj kar bi moralo državno tožilstvo storiti je, da obnovi kazenski postopek na podlagi te sodbe in dejansko ugotovi ali je prišlo do malomarnosti v zadnjih trenutkih njegovega življenja.
Država bi morala sprejeti tudi splošne in sistematične ukrepe, da izboljša postopke kazenske preiskave in da okrepi sistem nadzora v kazenskih postopkih. Arbitrarne posege v pravico do življenja bi morali učinkovito in skrbno preiskovati ter nadzirati že doma, in ne šele v Strasbourgu. Seveda je kot vedno ključen človeški dejavnik, vse je odvisno od ljudi, ki zasedajo javne funkcije v slovenskem pravosodju.
Ta zadeva je zaskrbljujoča za vse nas še iz enega vidika. Znano je, da se na Evropsko sodišče obrnejo le najbolj pogumni in trmasti pritožniki, ki so prepričani, da jim je država kršila katero izmed pravic iz Evropske konvencije. Zato se lahko vprašamo koliko je še podobnih primerov kot je ta zadeva, v katerih pa se žrtve in sorodniki niso odločili nadaljevati sodne poti, in so raje zaključili to temno poglavje svoje zgodovine in izgubili energijo preganjati odgovorne? Zdi se, da vse preveč podobnih zadev ponikne zaradi institucionalnih preprek in pomanjkanja energije in volje med sorodniki žrtev, pri čemer pa sistematične težave ostajajo.
Slovenska država je zavezana zagotavljati učinkovito, skrbno in hitro preiskavo v primerih izgube človeških življenj. Varstvo človekovega življenja je vendarle sveti temelj vseh družb. Slednje sodi med njene negativne in pozitivne obveznosti pod Evropsko konvencijo. Takšne so navsezadnje zahteve človekovega dostojanstva, ki je kolektivna vrednota, ki pripada vsakomur v tej družbi. Zato mora imeti slovenska država tudi interes, da se natančno razišče kako in zakaj je prišlo do smrti Branka Štefančiča. V njegov spomin in tudi zato, da se kaj takega v prihodnjih letih nikoli več ne ponovi. Zato morajo sodišča pri preiskovanju posegov v življenja in telesno integriteto postopati še posebej temeljito, skrbno, natančno in hitro.
