Zdi se, da katalonske regionalne oblasti niso bile pripravljene, da bodo volivci oktobrski referendum vzeli resno in v tako velikem številu glasovali za katalonsko državnost. Morda zato niso bili pripravljeni na vse kar je sledilo. V zadnjih dveh mesecih, od zadnjega zapisa, so se zgodili pričakovani dogodki. Španskega predsednika vlade zato ne gre preveč obsojati, ker je sprožil 155. člen španske ustave in odpravil avtonomijo katalonske regionalne vlade ter razpisal regionalne volitve za letošnji 21. december. Njegov odziv je bil pričakovan. Kljub katalonski deklaraciji o samostojnosti in neodvisnosti v začetku oktobra, sedaj slab teden pred volitvami ni ostalo kaj več kot le neizsanjane sanje. A razpis regionalnih volitev ni pomiril napetosti med obema bregovoma španske in katalonske družbe, temveč jih je le še razplamtel. Medtem so španska sodišča začela sodne postopke zoper predlagatelje neodvisnosti, pri čemer nihče izmed policijskih sil ni preganjan zaradi nasilja in kršitev pravic posameznikov na dan izvedbe referenduma. A to še zdaleč ni bilo nepričakovano. Enako pričakovana je odsotnost sporočila evropskih institucij, ki nočejo ugrizniti v kislo jabolko, čeprav kot piše kolega Jančar v zadnji kolumni so »kisla jabolka ... tako ali tako odlična za zdravje«.
Bolj presenetljivo je, da zagovorniki katalonske neodvisnosti niso bili bolje pripravljeni na takšno reakcijo osrednjih oblasti v Madridu. Načrta B očitno niso imeli, zaradi česar se zdi takšna ekspedicija v neznano z razglasitvijo samostojne in neodvisne Katalonije bolj norost, kot karkoli drugega. Po drugi strani pa je treba razumeti njihovo idealistično željo po ustanovitvi lastne države. Vprašanje je ali se je regionalna vlada odločila prav, ko se je odločila za izgnanstvo, vendar je tudi res, da je v zgodovinsko zgoščenih trenutkih lahko biti general za nazaj. Na nasprotni strani je vlada v Madridu katalonsko zgodbo uspešno zavila v katalonski, ne španski, notranji problem.
Enako je presenetljivo, da lahko v zadnjih mesecih opazujemo ožanje španskega javnega prostora, kjer je še dopustna svobodna, pluralna in demokratična debata o zadevah javnega pomena. Zdi se, da španska sodišča v zadnjih mesecih kar sistematično obsojajo skoraj vsakogar, ki javno izjavi kritiko oblasti, še posebej španske kraljeve družine. Slednje je še posebej zaskrbljujoče, ker sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice varuje zelo obširno in globoko kritiko nosilcev javnih funkcij v evropskih liberalnih demokracijah. A očitno je, da so španske oblasti pripravljene tvegati nekaj sodb Evropskega sodišča, v katerih bo sodišče ugotovilo njene čezmerne posege v svobodo izražanja, tako da v španskem javnem prostoru razširijo »zastraševalni učinek« (»chilling effect«). Zato bo vsakdo nekajkrat premislil preden bo izrekel kritiko javne oblasti, še zlasti o njenem delovanju v zadnjih mesecih v Kataloniji. Vendar se dolgoročno takšen pristop ne bo obnesel, saj znižuje stopnjo demokratične in pluralne kulture in zožuje javni prostor, zaradi česar trpi in bo trpela celotna španska družba, ne le njen katalonski del.
Primarno vprašanje za prihodnje tedne in mesece je ali bodo katalonske regionalne volitve prinesle kakšne spremembe? Jasno je, da jih je španski predsednik vlade razpisal, ker računa na zmago unitarističnih strank. A zadnje javnomnenjske raziskave te teze ne potrjujejo. Niti ne napovedujejo zmago strank, ki zagovarjajo katalonsko samostojnost. Zato v Kataloniji po regionalnih volitvah ne bo prišlo do občutnejših pretresov. Sanjači katalonske neodvisnosti svoje želje ne bodo opustili čez noč. Enako tudi zagovorniki njenega obstoja v kraljevini Španiji. Nadaljevala se bo napetost, tesnoba, nestrpnost in medsebojno nerazumevanje. Nadaljevala se bo saga o katalonski državnosti, ki bo morda nekoč res prišla. Navsezadnje bosta obe strani morda spoznali, da rešitev spora leži v medsebojnem dialogu za okroglo mizo, kjer bi se lahko dogovorili o nujnih ustavnih spremembah. A vprašanje je, če med največjimi španskimi strankami obstaja soglasje o tem kako naprej, saj začetek pogovorov o morebitnih ustavnih spremembah podpira le del poslancev španskega kongresa, medtem ko večina še vedno menca.
Morda pa se lahko zgodi, kar napovedujejo nekateri, da si večina ljudi kljub simpatijam do morebitne katalonske države želi predvsem mirno življenje. Ni si treba zakrivati dejstev, da je za dobršen del katalonskega prebivalstva pomembno le, da se dobro živi, da turistični evri prihajajo, da so plače relativno visoke, da je izobraževalni sistem eden boljših v Evropi, da se v soboto hodi po nakupih, da so restavracije, bari in gledališča polni ter da se v nedeljo navija za svoje moštvo na Camp Nou ali na Stadi Cornellà-El Prat. Ni kaj, takšno življenje ni slabo, kaj slabo, nasprotno, odlično. A Kataloniji v naslednjih tridesetih letih ne bo pomagalo niti, da gospodarsko postane nov Singapur, saj ljudi ne združuje lastništvo prestižnih znamk avtomobilov, temveč neka privlačna ideja, kar vzpostavitev državnosti zagotovo je. Enako vprašanje je ali si lahko španska vlada privošči nadaljevanje tako pritlehne krizne situacije, ko je prvič po mnogih desetletjih ugasnil konflikt na drugem koncu kraljevine, v Baskiji. Kot že ničkolikokrat je rešitev v dialogu, pluralizmu, vladavini prava in tudi v tem, da se katalonski in španski voditelji usedejo za večerni pogrinjek v eni izmed odličnih restavracij v katalonski prestolnici, da se dokončno dogovorijo za sporazumno in uspešno rešitev katalonske zgodbe.
