Slovenija je relativno raznolika dežela. V njej poleg večinskega slovenskega prebivalstva živijo tudi pripadniki dveh avtohtonih narodnih skupnosti in romske skupnosti ter pripadniki številnih drugih narodnih skupnosti, ki so k nam prišli zaradi družinskih, ekonomskih in drugih razlogov. Skupina poslancev je v začetku februarja v naprezanju za glasove volivcev v državni zbor vložila predlog Zakona o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic narodnih skupnostih pripadnikov narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji, ki bi le nekaterim od teh skupnosti priznal kolektivne pravice.
Ustavimo se najprej že pri imenu predloga zakona, ki je samo po sebi protiustavno, saj vključuje ime nekdanje totalitarne države, za katero Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v preambuli določa, da »SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin”. Zakonski predlog iz vsebinskega vidika pripadnikom prinaša varstvo številnih kolektivnih pravic, od denimo pravice do uporabe maternega jezika in pisave do pravice do ustvarjanja in razširjanja programskih vsebin, do javnega obveščanja in obveščenosti. 3. člen v 1. odstavku tako določa, da z zakonom »zagotavlja uresničevanje kolektivnih kulturnih pravic narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. S kolektivnimi kulturnimi pravicami narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji se ohranja in razvija njihova identiteta ter utrjuje zavest vseh državljanov in prebivalcev Republike Slovenije o njihovi prisotnosti in delovanju v družbi.« Predlog tako predvideva tudi ustanovitev Urada pripadnikov narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji in predvideva ukrepe financiranja za uresničevanje njihovih kolektivnih pravic.
Evropske države različno urejajo vprašanje pravic narodnih skupnosti. Med njimi ni soglasja, kar se kaže v odsotnosti opredelitve narodnih manjšin v Okvirni konvenciji Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin. Znano je, da slovenska ustava varuje kolektivne pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti. Manj znano pa je, da so pisci ustave popolnoma zanemarili kolektivne pravice, morda najstarejše narodne skupnosti na Slovenskem, to je nemške narodne skupnosti, ki jo je komunistični totalitarni režim skoraj popolnoma izbrisal. Tradicionalni pogoj, ki ga za priznanje narodnih pravic zahtevajo skoraj vse evropske države, je kriterij »avtohtonosti«, ki se nanaša na dolgotrajno povezanost neke skupnosti z ozemljem, kjer le-ta prebiva. Ta kriterij italijanska, madžarska in nemška narodna skupnost izpolnjujejo, težko pa je slednje trditi za druge narodne skupnosti na slovenskem ozemlju, tudi zaradi njihove razpršenosti po slovenskem ozemlju. Jasno pa je, da bi slovenska država poplačala velik zgodovinski dolg, če bi poseben status dodelila tudi nemški narodni skupnosti. Vendar poslanci ne zberejo poguma, da bi rešili te zgodovinske krivice.
Bralec predloga zakona bo kaj hitro ugotovil, da je bilo besedilo predloga pripravljeno izven okvira varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter manjšinskih pravic v slovenskem in evropskem pravnem redu. Predlog je strokovno šibek in pomanjkljiv, saj ne podaja obvezujočih ustavnopravnih in mednarodnopravnih razlogov za njegov sprejem. Vsa strokovna in znanstvena javnost v razpravo ni bila vključena, zato že zaradi teh razlogov ni smiselno nadaljevati z zakonodajnim postopkom. V zakonskem predlogu zaman iščemo stvarno upravičene razloge, ki zahtevajo prednostno obravnavo v primerjavi s pripadniki drugih evropskih narodov, ki živijo in delajo v Sloveniji.
Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve je imelo januarja 2018 veljavno dovoljenje za bivanje v Sloveniji 4670 Bolgarov, 1156 Nemcev, 700 Slovakov in 622 Britancev. Ali si te skupnosti ne zaslužijo podobne obravnave kot narodi nekdanje skupne države? Zagovorniki kolektivnih pravic narodov iz nekdanje Jugoslavije pogosto utemeljujejo svoje zahteve po kolektivnih pravicah z njihovo številčnostjo, a ta sama po sebi še ne opravičuje določenega posebnega statusa določenih skupnosti, ki niso avtohtone. Po drugi strani se njihovo število stalno spreminja zaradi prihodov in odhodov. Drugi zahteve po kolektivnih pravicah opravičujejo po posebnih vezeh z nekdanjo nedemokratično državo. Vprašanje kakšno težo ima oziroma bi morala imeti vez s katerokoli državo pri podeljevanju kolektivnih pravic v slovenski državi?
Slovenska država že zdaj prispeva k delovanju kulturnih organizacij pripadnikov narodov nekdanje skupne države, vendar so skupni zneski teh prispevkov javnosti neznani. Čas bi bil, da vlada javno sporoči vsa sredstva, ki so bila v zadnjih desetih letih nakazana na račune kulturnih organizacij pripadnikov narodov nekdanje skupne države. Te zneske bi lahko nato primerjali s sredstvi, ki jih slovenska država denimo vsakoletno namenja slovenskim izseljencem.
Pripadniki narodov iz nekdanje jugoslovanske države, bodisi državljani ali ne, zagotovo na številne načine pozitivno prispevajo k delovanju slovenske družbe in države, tako kot številni pripadniki vrste drugih narodov. So izjemno uspešni in vpeti v vse pore javnega življenja od politike do kulture in nanje smo ponosni. Kdo torej govori v njihovem imenu in zahteva kolektivne pravice? Dejan Valentinčič je denimo v svoji odlični doktorski študiji na primeru mestne občine Nova gorica ugotovil, da »je na območju MONG skorajda 85 % anketirancev Neslovencev pomembnost poimenske uvrstitve v ustavo ocenilo z najnižjo možno oceno. Med anketiranci Slovenci pa je takšnih bilo več kot 90 %.« (Dejan Valentinčič, Stopnja družbene integriranosti neslovenskega etničnega prebivalstva v Mestni občini Nova Gorica v kontekstu obče slovenske družbe, FUDŠ, 2017, str. 277).
Država mora avtohtonim narodnim skupnostim zagotovo zagotavljati kolektivne kulturne pravice. Izven kriterija avtohtonosti pa mora zakonodajalec po posvetu z vso strokovno in znanstveno javnostjo temeljito premisliti ali te gredo tudi neavtohtonim skupnostim. Če se zakonodajalec odloči za takšno pot, mora seveda vse neavtohtone narodne skupnosti obravnavati enako, če niso prisotni stvarno upravičeni razlogi za različno obravnavo. Iz narave stvari izhaja, da predloga zakona ne podaja stvarno upravičenih razlogov za poskuse prednostnega obravnavanja in podeljevanja kolektivnih pravic pripadnikom narodov nekdanje jugoslovanske države v primerjavi s pripadniki drugih narodnih skupnosti, ki živijo in delajo v Sloveniji.
Predlagani zakon je zato ustavno neskladen, saj nasprotuje varstvu človekovih pravic in manjšinskih pravic iz 5. člena ustave kot tudi načelu enakosti iz 14. člena ustave, ter tako poskuša brez stvarno upravičenih razlogov privilegirati določene narodne skupnosti, vse v bitki za prgišče volilnih glasov. Za čigav blagor že? Edina smiselna rešitev bi bila, da izvršilna in zakonodajna veja oblasti odpreta javno strokovno razpravo o prihodnosti varstva narodnih in etičnih manjšin v slovenskem pravnem redu, kjer bi se lahko soočili različni argumenti. Horuk poskusi povzročajo škodo ne le pravicam manjšin, temveč celotnemu sistemu varovanja človekovih pravic v slovenski družbi. Njihove posledice se vsakodnevno kažejo v praksi.
