Romunija je v zadnjih desetletjih doživela enega najtežjih prehodov iz nedemokratičnega v demokratični sistem. Na milijone njenih državljanov se je zaradi izjemno nizkega življenjskega standarda po demokratizaciji odselilo na zahod, predvsem v južnoevropske države. Množične selitve prebivalstva so na sploh značilnost številnih vzhodnoevropskih držav, kjer so institucije demokratične in pravne države ugrabljene in kjer večina prebivalstva životari. Posledica tega eksodusa lahko vsakodnevno opazujemo tudi na slovenskih avtocestah, ko na tisoče romunskih državljanov z osebnimi avtomobili in avtobusi potuje na zaslužen počitek v domovino. A v teh treh desetletjih se je v Romuniji marsikaj spremenilo na boljše. Znova so začela cveteti prelepa starodavna središča mest kot so Brasov, Sibiu in Cluj. Bukarešta je zrasla v sodobno, a kaotično poslovno mesto. Obudila se je svobodna podjetniška pobuda v podobi malih in srednjih podjetjih. Zrasle so nove univerze. Zaživelo je tržno gospodarstvo in z njim so prišle tuje multinacionalne družbe. Vse to je vsaj malo osvobodilo romunsko družbo izpod državnega nadzora. Počasi se višajo plače in življenjski standard, saj je Romunija že skoraj dohitela Hrvaško.
Institucije romunske države se vse od demokratizacije naprej soočajo z velikimi izzivi pri ponotranjanju vrednot svobodne in demokratične družbe. Stare sile so v prvem desetletju po demokratizaciji želele ohraniti stare prakse in omrežja. Reforma vladavine prava pa je vendarle prišla z začetkom pogajanj za vstop v Evropsko unijo. Romunija je morala ob vstopu v Evropsko unijo, ob Bolgariji, privoliti v ustanovitev mehanizma Evropske komisije za sodelovanje in preverjanje (»Cooperation and Verification Mechanism for Bulgaria and Romania«). Namen mehanizma je zagotoviti, da tudi po vstopu v Evropsko unijo »obe državi razvijata učinkovite upravne in pravosodne sisteme, ki so potrebni za izpolnjevanje obveznosti članstva v Evropski unije, in da pravilno uporabljata zakone, politike in programe Evropske unije«. Ta mehanizem je navsezadnje obrodil kar nekaj sadov. Letno poročilo o napredku Romunije za leto 2017 tako poudarja, da se je v zadnjih desetih letih »romunski pravosodni sistem ... močno reformiral in da je sodstvo večkrat dokazalo svojo strokovnost, neodvisnost in odgovornost« (str. 1-2 poročila). Poročilo nato opozarja, da morajo romunske oblasti še učinkoviteje izboljšati ukrepe zoper korupcijo na najvišjih javnih funkcijah. Vpliv Evropske komisije na kakovost vladavine prava v Romuniji se zdi pozitiven, še posebej pri vzpostavljanju standardov za delovanje institucij demokratične in pravne države. Če je Evropska komisija dejansko vplivala na ponotranjanje vladavine prava v Romuniji, bo seveda pokazal čas. Poskusi romunske vlade, da sebi v prid spremeni protikorupcijsko zakonodajo, in njim sledeči protesti v januarju 2017 kažejo, da vrednote še niso bile v celoti ponotranjene, zaradi česar je nadzor Evropske komisije še naprej potreben.
Romunija se dolgo časa ni želela učinkovito soočiti s polpreteklo zgodovino. Njene oblasti so se dolgo upirale, da bi izvedle učinkovite preiskave o množičnih kršitvah človekovih pravic na protirežimskih demonstracijah v decembru 1989. A romunski pravosodni organi so v zadnjih nekaj letih, predvsem zaradi izjemnega dela sodelavcev Inštituta za preiskovanje komunističnih hudodelstev in spomina na romunsko izseljenstvo, uspešno končali dva kazenska postopka zoper posameznika, ki sta v totalitarnem režimu storila hudodelstva zoper človečnost. Romunska sodišča so tako pred tremi leti zaradi hudodelstev zoper človečnost na dvajset let zapora obsodila Alexandra Visinescuja, nekdanjega direktorja zloglasnega zapora Ramnicu Saratu, ki je med letoma 1956 in 1963 vodil sistematično mučenje in arbitrarne posege v človekovo dostojanstvo političnih zapornikov. Vrhovno sodišče Romunije pa je lanskega marca potrdilo sodbo Višjega sodišča v Bukarešti, ki je na dvajset let zaporne kazni pravnomočno obsodilo Iona Ficiorja, nekdanjega vodjo delovnega taborišča v Peripravi, zaradi hudodelstev zoper človečnost v letih med 1958 in 1963. Romunska sodišča pa trenutno še presojajo kazensko odgovornost Iona Iliescuja, Petra Romana in še nekaj ostalih zaradi njihove domnevne odgovornosti za sistematične kršitve pravic na protirežimskih demonstracijah v decembru 1989. Zgornji primeri pričajo, da se vsaj del romunskih oblasti zaveda, da je potrebno vsaj delno očistiti temna poglavja romunske polpretekle zgodovine s pregonom najodgovornejših oseb za storjena hudodelstva.
Reforme institucij romunske demokratične in pravne države kažejo na to, da so vzhodnoevropske države vendarle zmožne vzpostaviti de iure varovalke pravne države in vsaj delno tudi dejansko ponotranjiti vrednote vladavine prava. Romunsko zgodbo so tako glede pregonov odgovornih iz polpretekle zgodovine, kot tudi glede vzpostavitve dejanske vladavine prava, vsaj delno omogočile tuje dobre prakse in nadzor regionalnih mednarodnih organizacij, od Beneške komisije do Evropske komisije. A uresničevanje vladavine prava se v zadnjih letih izboljšuje tudi zaradi izjemne odločnosti in predanosti mlajših generacij pravnikov, ki v zadnjih letih opravljajo najodgovornejše funkcije v romunskem pravosodju.
Romunska reforma vladavine prava kaže, da se včasih ni treba po dobrih praksah ozirati le na zahod oziroma sever. Vzhodnoevropske države se lahko medsebojno spodbujajo k boljšim praksam glede kakovostnega delovanja demokratičnih institucij. Istočasno je Romunija imela oziroma še vedno ima srečo, da Evropska komisija še naprej izvaja nadzor nad njenimi reformami. Ali lahko vsaj delno uspela pravosodna reforma v Romuniji služi kot zgled pri izboljšanju delovanja vladavine prava v slovenskem pravnem redu, tako pri presoji hudodelstev iz polpretekle zgodovine kot tudi sedanjega in prihodnjega delovanja državnih oblasti? Zagotovo, a prenos dobrih praks je v veliki meri odvisen od odprtosti domačih institucij in njihovih elit, da jih uresničijo v slovenski državi. Enako je pomembno, da evropske institucije odločneje nadzorujejo uresničevanje vladavine prava v vseh vzhodnoevropskih državah, ne le v nekaj izbranih. Reforme vladavine prava na podlagi dobrih tujih praks, tudi iz vzhodnoevropskih držav, so tako v veliki meri odvisne od pripravljenosti posameznikov, ki zasedajo ključne položaje v sodni, izvršilni in zakonodajni veji oblasti, da jih ponotranjijo pri opravljanju vsakdanjega dela.
