Slovenija je pred dobrim mesecem obeležila petindvajsetletnico vstopa v Svet Evrope, regionalno mednarodno organizacijo, ki se zavzema za varovanje človekovih pravic, vladavino prava in demokracijo. Še dobro leto kasneje pa jo je začela zavezovati Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, verjetno eden od temeljnih dokumentov, ki so nastali v okviru Sveta Evrope. Kako je v teh letih Evropska konvencija vplivala na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji?
Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je začel veljati 28. junija 1994 in je običajnim ljudem prinesel možnosti individualne pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Svet Evrope je izjemno raznolika organizacija, ki deluje na številnih področjih, vendar je njegov najpomembnejši forum zagotovo Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer posamezniki lahko zoper eno izmed sedeminštiridesetih držav uveljavljajo kršitev vsaj enega izmed členov Evropske konvencije. Evropsko sodišče je v teh skoraj štiriindvajsetih letih podalo 358 sodb zoper Slovenijo, pri čemer se je 332 izmed njih končalo z ugotovitvijo, da je kršila vsaj enega izmed členov Evropske konvencije, kar jo uvršča v vrh, če ne na vrh držav z najvišjim številom kršitev glede na število prebivalstva.
Če Evropsko sodišče v prvih letih po slovenski ratifikaciji Evropske konvencije ni obravnavalo veliko pritožb zoper Slovenijo, se je to število izjemno povečalo v naslednjem desetletju, ko so se pritožniki seznanili z Evropsko konvencijo. V zadnjih letih se število pritožb in sodb zoper Slovenijo umirja. Evropsko sodišče je v letošnjem letu do včeraj, 14. junija 2018, podalo pet sodb zoper Slovenijo, pri čemer je v treh ugotovilo kršitve Evropske konvencije (Čeferin proti Sloveniji (št. 40975/08, 16. januar 2018), Mirovni inštitut proti Sloveniji (št. 32303/13, 13. marec 2018), Benedik proti Sloveniji (št. 62357/14, 24. april 2018)). Iz sodne prakse Evropskega sodišča izhajajo tudi določene spremembe v pravni naravi sodb zoper Slovenijo, ki se večinoma ne nanašajo več samo na pravico do poštenega sojenja, temveč tudi na pravice do zasebnosti, svobode izražanja in prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja oziroma kaznovanja. Manjše število pritožb in sodb pred Evropskim sodiščem seveda samo po sebi ne pomeni, da se stanje varstva človekovih pravic pred slovenskimi sodišči izboljšuje, temveč da se je dobršen del zadev prenesel na domačo raven varstva človekovih pravic.
Slovenija je vrsto let imela izjemne težave pri uresničevanju sodb Evropskega sodišča, vendar je v zadnjem letu in pol izboljšala izvrševanje sodb Evropskega sodišča, čeprav jo še vedno bremenijo nekatere pretekle kršitve. Če smo še pred leti opažali, da je večina sodb zoper Slovenijo neizvršenih, se je to po pritiskih civilne družbe in akademske sfere spremenilo, tako da je ob koncu lanskega leta ostalo neizvršenih le še 50 zadev (Letno poročilo Odbora ministrov Sveta Evrope o izvrševanju sodb Evropskega sodišča za leto 2017, str. 66). Slovenija je tako do konca lanskega leta izplačala 26,4 milijon upravnih odškodnin na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, pri čemer še niso znani podatki o sodnih odškodninah. Na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 pa je bilo do sedaj izplačanih 244 milijonov evrov zahtevkov nekdanjim varčevalcem nekdanje NLB. Pretekle kršitve so lahko priložnost za prihodnost, da se iste in podobne kršitve konvencijskih pravic več ne ponovijo v praksi.
Evropska konvencija je v teh letih zagotovo vplivala na normativno izboljšanje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenski družbi. Težje pa je njen vpliv izmeriti v praksi pri vsakodnevnem varovanju človekovih pravic, saj slovenska država še vedno denimo ni učinkovito, skrbno in neodvisno preiskala povojnih hudodelstev zoper človečnost ter istočasno zagotovila pluralnega, strpnega in širokosrčnega javnega prostora. Istočasno se v teh letih po raznih raziskavah še vedno ni kaj bistveno izboljšalo zaupanje prebivalcev v institucije slovenske pravne in demokratične države. Seveda, od Evropske konvencije ne gre pričakovati preveč, saj preko Evropskega sodišča omogoča le ex post facto individualno sodno presojo domnevnih preteklih kršitev. Oblikovanje javnih politik in reform pa sodi v pristojnost države. Izplen teh petindvajset let zato ni slab, vendar pa bi si običajni ljudje želeli videti več reform v praksi, kajti v naslednjem desetletju ne bodo več dovolj le normativne reforme, ampak predvsem zagotovitev učinkovitega, neselektivnega in enakega varstva konvencijskih pravic.
Nekaj napredka torej lahko vidimo, predvsem zaradi vpliva civilne družbe in akademske sfere, a težave ostajajo pri ponotranjenju temeljnih vrednot Evropske konvencije in uporabi sodne prakse Evropskega sodišča pred domačimi upravnimi in sodnimi organi. Državni organi bi več prostora morali posvečati izobraževanju o najpomembnejši sodni praksi Evropskega sodišča. Zato se je v prihodnje pri uresničevanju Evropske konvencije v slovenskem pravnem redu potrebno posvečati predvsem izobraževanju javnih organov o skladnem ravnanju s sodno prakso Evropskega sodišča, saj bodo le tako lahko ponotranjili vrednote Evropske konvencije. Istočasno je treba sprejeti potrebne novele za izvrševanje sodb Evropskega sodišča v pravdnih in izvršilnih postopkih ter v upravnem sporu. Država si mora bolje prizadevati, da bo izpolnjevala pozitivno obveznost, da bo preprečevala kršitve človekovih pravic v zasebnih razmerjih. Evropska konvencija se seveda lahko v polni meri uresničuje le v pluralni, svobodni in strpni družbi, ki posameznikov in skupin ne izključuje na podlagi različnih stališč o pomembnih vprašanjih za obstoj države in njenih institucij ter za učinkovito varstvo človekovih pravic.
