Evropsko sodišče za človekove pravice se je do sedaj izogibalo odgovoru na zgornje vprašanje. Zato je bila njegova torkova sodba v zadevah Pechstein in Mutu proti Švici (št. 40575/10 in 67474/10, 2. oktober 2018) dolgo pričakovana. Spomnimo. Pritožnika sta v obeh zadevah uveljavljala, da je Mednarodno arbitražno sodišče za šport v Lozani zaradi uveljavljanja obveznih arbitražnih klavzul, nejavnosti postopkov in odvisnosti arbitrov kršilo njuno pravico do poštenega sojenja. Pritožbi sta bili podani proti Švici, ker Švicarsko zvezno sodišče opravlja vlogo pritožbenega organa zoper odločbe Mednarodnega arbitražnega sodišča za šport. Pechsteinova je nekdanja večkratna olimpijska prvakinja v hitrostnem drsanju, Mutu pa nekdanji romunski nogometaš, ki je med drugimi igral za Chelsea in Fiorentino. Oba sta bila kaznovana zaradi jemanja prepovedanih substanc.
Postopki pred Mednarodnim arbitražnem sodiščem za šport trenutno ne potekajo javno, zato se pojavljajo še drugi očitki o poštenem sojenju tako glede neodvisnosti kot tudi nepristranosti arbitrov, ki odločajo v teh postopkih. Čeprav gre pri postopkih pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport za arbitražo, ki je zaradi svoje ekonomičnosti še posebej primerna za reševanje športnih sporov, je Evropsko sodišče odločilo, da je Mednarodno arbitražno sodišče za šport sodišče v smislu 1. odstavka 6. Člena Evropske konvencije, ki govori o »z zakonom ustanovljenem sodišču« (149. odstavek sodbe). V tem smislu je Evropsko sodišče storilo izjemen korak naprej že s tem, ko je sprejelo pritožbi v vsebinsko obravnavo in potrdilo, da pravica do poštenega sojenja velja tudi za Mednarodno arbitražno sodišče za šport. Evropsko sodišče se je nato osredotočilo na nekatere očitke pritožnikov.
Najprej je Evropsko sodišče potrdilo, da ima arbitražni postopek pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport značilnosti obvezne arbitraže, ker je pritožnica morala sprejeti arbitražo, če je želela nastopati na tekmovanjih pod okriljem Mednarodne drsalne zveze (115. odstavek sodbe). V pritožbi Mutuja pa so sodniki ugotovili, da je pritožnik prostovoljno sprejel pristojnost Mednarodnega arbitražnega sodišča za šport (121-123. odstavek sodbe).
Glede očitkov o neodvisnosti in nepristranosti pa je Evropsko sodišče glede pritožnice Pechstein zapisalo, da »pritožnica ni navedla nobenih dejanskih elementov, ki bi ustvarili dvom v neodvisnost in nepristranskost teh arbitrov...« (157. odstavek sodbe), zaradi česar ni ugotovilo kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča. Evropsko sodišče pa je glede javnosti postopkov ugotovilo, da »je podana kršitev 1. odstavka 6. člena Konvencije zaradi nejavnosti postopka pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport« (183. odstavek sodbe).
Sodnica Keller in sodnik Serghides sta v svojem delno odklonilnem, delno pritrdilnem ločenem mnenju zapisala, da »čeprav se strinjava z večino, da odsotnost javne obravnave v primeru gospe Pechstein ne pomeni kršitev kršitve 1. odstavka 6. člena, meniva, da so strukturne težave arbitražnega postopka takšne, da bi morale privesti do samostojne ugotovitve kršitve 1. odstavka 6. člena tudi zaradi kršitve pravice do neodvisnosti in nepristranskosti sodišča.« (28. odstavek mnenja). Dodala sta še, da »neodvisnost in nepristranskost Mednarodnega arbitražnega sodišča vzbuja "pomembna vprašanja v zvezi z razlago ali uporabo Konvencij" v smislu drugega odstavka 43. člena Konvencije. Strukturne težave institucije arbitraže in pristojnosti Sodišča bi morale biti predmet strožje obravnave zlasti, ker je Mednarodno arbitražno sodišče za znatno število poklicnih športnikov edini pritožbeni organ... « (30. odstavek mnenja). Evropsko sodišče je v pričujočih zadevah sprejelo kompromisno sodbo, ki po eni strani opozarja na nekatere pomanjkljivosti v arbitražnem postopku pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport, po drugi strani pa mu daje možnosti, da se v kratkoročnem obdobju reformira in izboljša postopkovne pravice športnikov. Evropsko sodišče bi zagotovo lahko sprejelo bolj poglobljeno odločitev glede nepristranosti in neodvisnosti delovanja Mednarodnega arbitražnega sodišča za šport. A za kaj takega bo kaj kmalu znova priložnost, saj pred Evropskim sodiščem čaka na presoja še kar nekaj podobnih pritožb trenutnih in nekdanjih športnikov, ko bodo lahko sodniki znova preučili, če so v Lozani vpeljali njihova priporočila.
Odločitev Evropskega sodišča v zadevah Pechstein in Mutu je za vse športnike in za širšo javnost izjemno pozitivna, saj prvikrat uradno potrjuje, da morajo arbitražni postopki pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport potekati v skladu z zahtevami 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije glede poštenega sojenja. Mednarodno arbitražno sodišče za šport in njegovi nadzorniki morajo sedaj reformirati svoja pravila, da bodo dovoljevala javne obravnave. Javne obravnave pred Mednarodnimi arbitražnim sodiščem za šport bodo tako omogočile več preglednosti in vpogleda javnosti v njegovo delovanje, s čimer se bo izboljšalo varstvo pravic športnikov in njihov pravni položaj.
