Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju nima najboljše zgodovine. V preteklih letih smo že s študijem pripravljalnih del za sprejem Splošne deklaracije o človekovih pravicah pojasnili, da delegacija nekdanje jugoslovanske države ni dejavno sodelovala na pripravljalnih sestankih (glej J. Letnar Černič, Univerzalna deklaracija o človekovih pravic in njena temna stran, IUS-INFO, 1.6.2012). Če so njeni diplomati že kaj izjavili, so bile njihove izjave večinoma procesne narave oziroma so ugovarjali vključitvi državljanskih in političnih pravic v Splošno deklaracijo. Nekdanja jugoslovanska država nato 10. decembra 1948 skupaj s takratnimi socialističnimi državami ni glasovala za sprejetje Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Te države so se po vodilih nekdanje Sovjetske zveze vzdržale pri glasovanju.
V času sprejetja so se na slovenskem ozemlju odvijale sistematične kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, navidezni sodni procesi ter podobni poskusi izključitve civilnodružbenih in političnih aktivistov iz javnega življenja. A takšni podatki in pričevanja žrtev so danes večinoma izključeni iz slovenskega javnega življenja. Na sistematično in vsesplošno kršitev človekovih pravic iz polpretekle zgodovine se načrtno pozablja, nekako po Orwellovi misli iz tretjega poglavja prvega dela njegovega klasičnega dela »1984«: »kdor nadzira preteklost ..., nadzira prihodnost. Kdor nadzira sedanjost, nadzira preteklost«. Zrežirana in umazana tišina o teh kršitvah je vseprisotna v slovenski družbi, vendar ni značilna le zanjo. Najdemo jo vsepovsod po množičnih masakrih in včasih tudi pred dogodki, ki posredno in nezavedno svarijo pred bodočimi kršitvami.
Državne strukture na slovenskem ozemlju so začele delovati skladno z besedilom Splošne deklaracije o človekovih pravicah šele s sprejetem Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki v tretji alineji preambule piše, »... da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država, in se v njej hudo kršijo človekove pravice, ...«. Človekove pravice so bile vsaj formalno ustrezno zavarovane šele od takrat naprej. A človekove pravice in temeljne svoboščine v slovenski družbi tudi dandanes po toliko letih trpijo zaradi njihovega neučinkovitega, neenakega in selektivnega uresničevanja. Vsakodnevna praksa kaže, da do kršitev prihaja vsakodnevno, saj se državna oblast ne zaveda svojih vsebinskih in postopkovnih obveznosti za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Dosedanjih sedemindvajset let po demokratizaciji in sprejetju temeljnih ustavnih aktov je pokazalo, da je ponotranjanje vrednot človekovih pravic dolgotrajen proces, ki se v vsakokratni družbi nikoli ne konča. Še več, vse več posameznikov in civilnodružbenih organizacij opaža, da v slovenski družbi prevladuje neskončna tišina o določenih kršitvah človekovih pravic, predvsem državljanske in politične narave, medtem ko so druge vseprisotne v vseh kotičkih slovenske družbe in se obravnavajo prednostno. Če država ne izpolnjuje svojih postopkovnih obveznosti, da učinkovito in skrbno razišče množične posege v pravico do življenja iz preteklosti, kot tudi ne izpolnjuje istih obveznosti v primerih spolnega nasilja je jasno, da v institucijah slovenske države in v družbi nasploh ni ponotranjena temeljna vrednota človekovega dostojanstva. Če se iz javnega prostora poskušajo izključevati drugače misleči, v njem prevladuje monizem in ne pluralizem kot temeljna vrednota demokratičnih družb.
Argentinski režiser mlajše generacije Benjamín Naishtat, je takšno impresivno tišino odlično povzel v svojem letošnjem filmu »Rdeče« (»Rojo«), kjer opisuje ozračje v manjšem mestu na argentinski periferiji leta 1975, tik preden je prišlo do državnega udara in prevzema oblasti s strani vojaške hunte. Vojaška oblast je nato v naslednjih letih povzročila nešteto izginotij, mučenj in ostalih kršitev. Tišina torej kot oznanilo prihajajočih se kršitev človekovih pravic in kot zatiskanje oči pred množičnimi kršitvami pravic. Tišina kot napoved bodočih kršitev človekovih pravic, ki jo cineastično tako dobro povzema režiser Naishtat, je ena izmed značilnosti družb, ki še niso ponotranjile vrednot človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
V takih družbah se človekove pravice razumejo napačno, saj se razlagajo in uresničujejo glede na svetovnonazorsko pripadnost nosilcev državne oblasti na eni strani in civilnodružbenih aktivistov na drugi strani. V takih družbah lahko tako v trenutku znova izbruhnejo množične kršitve najosnovnejših človekovih pravic, kot so pravica do življenja, prepoved mučenja in svobode izražanja, vere in zbiranja. Te so še bolj verjetne v tistih družbah, kjer javni prostor bolj kot pluralizem zaznamuje monizem, kot v zadnji kolumni dobro ugotavlja sodnik Zobec. Takšna tišina torej ustvarja predpogoje za vnovične vsesplošne in sistematične kršitve človekovih pravic v sedanjosti in prihodnosti.
Postavitev kipa v spomin na Eleanor v Tivoliju je sicer lepa gesta in lahko prepriča tiste posameznike, ki ne poznajo ali ne želijo poznati geneze, konteksta in vloge uresničevanja, ali če želite, zanikanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenski družbi. A za kipom, ki naj bi predstavljal predanost slovenske družbe človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, se skrivajo njena temna poglavja. Slovenska država ustrezno in učinkovito obravnava le tiste kršitve človekovih pravic, ki ideološko ustrezajo prevladujočim interesom vsakokratnih koalicij tako v institucijah slovenske države kot v njeni civilni družbi. V slovenski družbi zato potrebujemo večjo predanost in zavezanost k varovanju človekovega dostojanstva vseh posameznikov in skupin, ne glede na njihovo svetovnonazorsko ali drugo prepričanje. Človekove pravice in temeljne svoboščine pripadajo vsem prebivalcem Slovenije, in ne samo izbrancem blizu vsakokratne državne oblasti.
