Bralci se bodo spomnili, da je Evropsko sodišče za človekove pravice pred nekaj leti ugotovilo, da so litvanske oblasti kršile načelo zakonitosti, ko so gospoda Vasiliauskasa obsodile zaradi storitve hudodelstva genocida. Pred kratkim pa je četrta sekcija Evropskega sodišča obravnavala podobno zadevo, Drelingas proti Litvi, iz podobnega zgodovinskega konteksta, v kateri so podali nekaj lekcij za razumevanje prepovedi hudodelstva genocida, kot tudi za izvrševanje sodb ESČP v pravnih redih posameznih držav.
Litvanske oblasti so sodbo Evropskega sodišča v zadevi Vasiliauskas proti Litvi (št. 35343, 20. oktober 2015) izvršile tako, da so prvo sodbo razveljavile in gospoda Vasiliauskasa oprostile. Litvanska sodišča so sprva gospoda Vasiliauskasa obsodile za hudodelstvo genocida, ker je umoril člana politično varovane skupine. Veliki senat Evropskega sodišča je nato 20. oktobra 2015 s tesno večino ugotovil, da so litvanske oblasti kršile načelo zakonitosti iz 1. odstavka 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj hudodelstvo genocida zoper člane političnih skupin v času storitve ni bilo prepovedano v mednarodnem pravu, zaradi česar »obsodbe pritožnika za genocid v času storitve umorov ni bilo mogoče predvideti ...« (186. odstavek sodbe). Litvanske oblasti so z oprostitvijo gospoda Vasiliauskasa posamično izvršile sodbo Evropskega sodišča. Vredno je spomniti, da so v zadevi Vasiliauskas proti Litvi sodnica Ziemele in sodniki Villiger, Power-Forde, Pinto de Albuquerque in Kuris Evropskega sodišča podali odklonilni ločeni mnenji, v katerih so prepričevali, da je gospod Vasiliauskas storil hudodelstvo genocida zoper pripadnika narodnostne skupine.
Litvanske sodne oblasti so splošne ukrepe iz zadeve Vasiliauskas proti Litvi izvršile v zadevi Drelingas proti Litvi (št. 28859/16, 12. marec 2019). Vrhovno sodišče Republike Litve je v tej zadevi za sodelovanje pri hudodelstvu genocida obsodilo gospoda Drelingasa, člana KGB, ker je v oktobru 1953 sodeloval pri operaciji za prijetje dveh članov litvanskega partizanskega gibanja z imeni »A.R. “Vanagas”« in »B.M. “Vanda”«. Oba sta bila člana litvanskega oboroženega gibanja zoper sovjetsko okupacijo.Sovjetske oblasti so kasneje oba partizana obsodile na smrti in ju tudi usmrtile. Litvansko Vrhovno sodišče je v sodbi ugotovilo, da je imel gospod Drelingas kot tudi KGB specifični namen v celoti ali delno uničiti narodnostno skupino. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi skrbno in natančno izvršilo sodbo Evropskega sodišča v zadeve Vasiliauskas proti Litvi, tako da je ugotovilo, da je gospod Drelingas imel namen uničiti člana litvanskega oboroženega gibanja zoper sovjetsko okupacijo kot del narodnostne skupine. Sodniki so v tej luči sledili odklonilnemu mnenju sodnikov v zadevi Vasiliauskas proti Litvi tako, da so zelo natančno obrazložili zakaj je šteti, da je bil gospod Drelingas del narodnostne skupine (glej 50 in 51. odstavek sodbe v zadevi Drelingas proti Litvi), s čimer naj bi litvansko Vrhovno sodišče tudi izpeljalo splošne ukrepe za izvršitev sodbe v zadevi Vasiliauskas proti Litvi. Gospod je nato podobno kot gospod Vasiliauskas pred Evropskim sodiščem uveljavljal kršitev 1. odstavka 7. člena Evropske konvencije.
Evropsko sodišče je tako v zadevi Drelingas proti Litvi lahko presodilo ali so splošni ukrepi iz zadeve Vasiliauskas proti Litvi zadovoljivi in primerni. Sodniki tokrat s petimi glasovi za in dvema proti niso ugotovili kršitev 1. odstavka 7. člena Evropske konvencije, saj so ugotovili, da se lahko »pritožnikovo obsodbo za genocid partizanov A.R. »Vanagas« in B.M. »Vanda« ... lahko šteje za predvidljivo v skladu s 7. členom Konvencije« (110. odstavek sodbe). Sodniki so še zapisali, da je »Vrhovno sodišče podalo obširno obrazložitev, da je pritožnik odgovoren za genocid partizanov A.R. “Vanagas” in B.M. “Vanda”... Ti razlogi ne izkrivljajo ugotovitev sodbe Sodišča. Nasprotno, to je bila lojalna razlaga sodbe Sodišča, sprejeta v dobri veri, da se izpolnijo mednarodne obveznosti Litve. Sodišče zato sklepa, da razlaga v sodbi Vrhovnega sodišča iz leta 2015 v celoti ni bila posledica očitne dejanske ali pravne napake, ki bi privedla do nepredvidljive obsodbe za genocid« (105. odstavek sodbe). Evropsko sodišče je torej podobno kot Odbor ministrov v resoluciji št. CM/ResDH(2017)430 presodilo, da so tako posamični in splošni ukrepi za izvršitev sodbe Vasiliauskas proti Litvi ustrezni in primerni. Sodnica Motoc je v svojem odklonilnem ločenem mnenju utemeljevala, da gospod Drelingas leta 1953 ni mogel predvideti, da bo kdaj lahko preganjan za sodelovanje pri hudodelstvu genocida, zaradi česar se ni strinjala z večino, saj naj bi ta zaobšla sodbo Velikega senata Evropskega sodišča v zadevi Vasiliauskas proti Litvi.
Sodba četrte sekcije Evropskega sodišča v zadevi Drelingas proti Litvi zagotovo ni zadnja beseda v tej širši sagi hudodelstev, ki so bile v Litvi in drugod na Baltiku storjene v desetletju po drugi svetovni vojni. Podobna in primerljiva hudodelstva iz preteklosti najdemo tudi na drugih koncih Evrope, kot denimo med državljansko vojno in po njej v Španiji in v državah vzhodne in srednje Evrope, vključno s Slovenijo. Zato je sodba Evropskega sodišča tako pomembna, ker je sprejelo razlago litvanskih sodišč, da se narodnostna skupina kot ena izmed štirih varovanih kategorij iz mednarodno sprejete prepovedi hudodelstva genocida lahko uporablja tudi v kontekstu sistematičnih kršitev in hudodelstev med državljansko vojno, kjer so včasih storilci in žrtve del iste narodnostne skupine.
Sodba v zadevi Drelingas proti Litvi je pomembna tudi v kontekstu slovenske družbe in slovenskega pravnega reda. Sodba posredno sporoča, da bi bilo mogoče tudi v slovenskem kontekstu preganjati domnevne storilce za hudodelstvo genocida po drugi svetovni vojni na podlagi njihove pripadnosti narodnostni skupini (denimo kot delu slovenskega in hrvaškega naroda). Istočasno zadeva Drelingas proti Litvi kaže, kako lahko in naj najvišja domača sodišča izvršujejo sodbe Evropskega sodišča. Litvansko sodišče je brezpogojno izvršilo sodbo Evropskega sodišča v zadevi Vasiliauskas proti Litvi in oprostilo pritožnika. Nato je v naslednji podobni zadevi sprejelo še splošne ukrepe tako, da je s sklicevanjem na Vasiliauskas proti Litvi poglobilo in bolj prepričljivo utemeljilo, da pripadniki partizanskega gibanja zoper sovjetsko okupacijo sodijo med člane narodnostne skupine. Evropsko sodišče pa je nato presodilo, da litvansko Vrhovno sodišče pri tem ni storilo dejanske ali pravne napake. Zadeva Drelingas proti Litvi je zato vredna študija in podrobne obravnave tudi v slovenski pravni stroki.
