Slovenija je šele pred četrt stoletja stopila v evropski sistem varstva človekovih pravic. Na današnji dan pred petindvajsetimi leti, natančneje 28. junija 1994, je v slovenskem pravnem redu začela veljati Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Od takrat naprej Evropska konvencija neposredno velja in se lahko uporablja v slovenskem pravnem redu. Pritožniki se lahko s pritožbami zaradi domnevnega kršenja človekovih pravic zoper slovensko državo obračajo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Evropsko sodišče je sicer pred kratkim praznovalo šestdesetletnico, a za prebivalce slovenske države je na voljo šele četrt stoletja. Pred uveljavitvijo Evropske konvencije so večino življenja živeli v totalitarni državi, ki je sistematično kršila človekove pravice.
Kako je Evropsko sodišče pripomoglo k izboljšanju varstva človekovih pravic v slovenskem pravnem redu? Evropsko sodišče je do sedaj podalo kar 337 sodb zoper Slovenijo z ugotovljeno kršitvijo enega ali več členov Evropske konvencije, kar nas še vedno uvršča na sam vrh držav z najvišjim številom kršitev na prebivalca. Takšno število je daleč od zanemarljivega, kot to poskušajo prikazati nekateri. Evropsko sodišče je tako s svojimi sodbami sprožilo kakovostne normativne spremembe v slovenskem pravnem redu. Do strukturnih premikov je prišlo predvsem po obeh pilotnih sodbah (Ališić in ostali proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, št. 60642/08, 16. julij 2014 in Kurić in ostali proti Sloveniji, št. 26828/06, 26. junij 2012) in po sodbi v zadevi Lukenda (Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). Normativni učinek sodb v ostalih primerih je odvisen od njihove vsebine, narave in obsega kršitev. Ustavno sodišče in počasi tudi redna sodišča so začeli uporabljati sodno prakso Evropskega sodišča. Želimo pa si lahko večjega normativnega vpliva Evropskega sodišča na delo pravosodnih organov pri uresničevanju pravice do življenja, prepovedi mučenja, poštenega sojenja ter svoboščin. Evropsko sodišče je tako vplivalo na de iure dimenzijo vladavine prava, saj je v slovenski pravni red preneslo evropske standarde spoštovanja vladavine prava, človekovih pravic in temeljnih svoboščin in človekovega dostojanstva.
Večje težave pa se pojavljajo pri uresničevanju vrednot Evropske konvencije, ki podobno kot ustavne vrednote še vedno v slovenski družbi in njenem pravnem redu niso ponotranjene. Uresničevanje sodb Evropskega sodišča v slovenskem pravnem redu še vedno ni nekaj samoumevnega. V nekaterih primerih je prišlo do sprejema zadostnih ukrepov za njihovo izvršitev, v drugih pa do nesprejemljivih izjav in sodb Vrhovnega sodišča, ki posredno in neposredno zavračajo sodbe Evropskega sodišča. Sodbe Evropskega sodišča so v slovenskem pravnem redu seveda neposredno izvršljive že na podlagi 8. člena Ustave. Ustava pa tudi v 1. odstavku 15. člena zelo jasno sporoča, da se »človekove pravice in temeljne svoboščine ... uresničujejo neposredno na podlagi ustave.« Izvršilna oblast si zaradi pritiskov strokovne in znanstvene javnosti v zadnjih letih prizadeva bolje in hitreje izvrševati sodbe Evropskega sodišča.
V zadnjih letih je prišlo do znižanja števila formalno neizvršenih sodb Evropskega sodišča v slovenskem pravnem redu. A strukturni, sistemski in vsesplošni problemi ostajajo v praksi v vseh treh vejah oblasti. Vrednote in standardi vladavine prava, uresničevanja človekovega dostojanstva in ostalih temeljnih vrednot slovenske ustavne ureditve še vedno niso bili preneseni v vsakodnevno življenje slovenske države. Državne oblasti ustvarjajo vtis, da je varstvo človekovih pravic še naprej arbitrarno, neučinkovito in ideološko. Običajni ljudje njihovem uresničevanju človekovih pravic ne zaupajo, zaradi česar se množično obračajo na Ustavno sodišče, ki poskuša opravljati vlogo najvišjega varuha človekovih pravic. A tudi tam pogosto doživijo hladen tuš, ker Ustavno sodišče v vsebinsko obravnavo sprejema le simbolično število ustavnih pritožb.
Z nesprejemljivimi težavami se srečujemo skoraj na vseh področjih varovanja človekovih pravic, od uresničevanja pravice do zdravega življenjskega okolja pa vse do zagotavljanja pravice do poštenega sojenja. Ne le, da sodna veja oblasti redko spoštuje sodbe Evropskega sodišča, vse tri veje oblasti imajo težave z uresničevanjem odločb Ustavnega sodišča. Sprejemajo se razni interventni zakoni, da lahko izvršilna veja oblasti zaobide sodbe rednih sodišč. Komisija vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki sporoča, da je že odkrila čez 750 grobišč, zaman čaka na odziv oblasti, da bi izpolnila svoje postopkovne in vsebinske obveznosti glede pravice do življenja in prepovedi mučenja.
Petindvajset let prisotnosti Evropskega sodišča je Sloveniji in njenim ljudem prineslo mnogo dobrega. Lahko se s spričo slabega delovanja slovenskih institucij obračajo na regionalno sodišče za varstvo človekovih pravic. A Evropsko sodišče nima čarobne palice, da bi lahko čez noč izboljšalo varstvo človekovih pravic v slovenski družbi. Do sprememb lahko pride samo doma, a ne le z izboljšavami slovenskega ustavnega reda, temveč predvsem s ponotranjanjem vrednot Evropske konvencije v vsakodnevnem življenju državnih in javnih institucij ter zasebnega sektorja. Človekovo dostojanstvo je resda temeljna vrednota slovenske družbe, a bo polno zaživela šele, ko bo dejansko uresničena v njenem vsakdanjem življenju.
