Slovenija naj bi po različnih mednarodnih raziskavah, s katerimi se radi pohvalijo naši oblastniki, sodila med dohodkovno najbolj enake države na svetu. A iz vsakdanjega življenja izhaja izjemna neenakost začetnih možnosti za samouresničenje, ki jih imajo prebivalci v različnih delih Slovenije.
Slovenija sodi po raznih indeksih izjemno visoko po ravni varstva socialno ekonomskih pravic. Indeks človekovega razvoja Združenih narodov, ki meri možnosti za samouresničenje posameznikov, jo uvršča na 25. mesto pred državami, kot so Španija, Češka in Italija. A težava s tem indeksom in podobnimi raziskavami je, da ne meri človekovega razvoja znotraj posameznih držav. Če razvitost neke države merimo po začetnih možnostih, ki jih imajo za samouresničenje njeni ljudje v vseh njenih regijah, lahko kaj hitro ugotovimo, da je enakost v Sloveniji zgolj mit. Slovenska enakost je tudi mit, ker po razporeditvi premoženja sodimo po zadnjih podatkih OECD med ene najbolj neenakih držav. V Sloveniji tako deset odstotkov prebivalstva razpolaga kar s 49 odstotki premoženja, kar je zagotovo visok odstotek glede na manj kot trideset let, ko slovenski ustavni red varuje pravico do zasebne lastnine.
Ljudje v različnih delih države naše živijo različno kakovostno. Pomurska, Zasavska, Savinjska in Podravska statistična regija sodijo na dno slovenskih regij po odstotku oseb, ki so podvržene tveganju revščine (Statistični urad RS, Regije v številkah: Statistični portret slovenskih regij 2018, str. 8). Regije vzhodne Slovenije prevladujejo tudi denimo po porabi antidepresivov (prav tam, str. 9). Povprečna neto plača je bila leta 2016 najnižja v Primorsko-notranjski, Zasavski, Pomurski, Savinjski in Podravski statistični regiji (prav tam, str. 9). Te regije so skupaj z obalno-kraško imele leta 2016 tudi najmanjše število diplomantov (prav tam, str. 10). Bruto domači proizvod na prebivalca je bil leta 2016 kar v desetih izmed dvanajstih slovenskih regij nižji od slovenskega povprečja (prav tam, str. 14). Presegali sta ga samo Osrednjeslovenska in Obalno-kraška statistična regija (prav tam). V osrednjeslovenski regiji je bil tako leta 2010 bruto domači proizvod na prebivalca 27.644 evrov, kar je več kot dvainpolkrat več kot v Zasavski regiji (10.433 evrov) (prav tam).
Zgornji statistični podatki so več kot zaskrbljujoči. Odražajo, da večina slovenske države živi slabše od slovenskega povprečja, ki služi za primerjavo z drugimi državami. V večini regij imajo ljudje slabše možnosti za samouresničenje od slovenskega povprečja. Takšna nesorazmerja v razvitosti slovenske države seveda niso nova, temveč segajo daleč v preteklost. Povedneje je, da se nesorazmerja tudi po večih letih in desetletjih ne nižajo, kar kaže na skorajda popolno odsotnost holističnih politik za uresničevanje primerljive razvitosti vseh slovenskih regij. Institucije pravne in demokratične države so skozi desetletja, zagotovo ne naključno, s pomanjkanjem ustreznih razvojnih politik ter s centralizacijo in koncentracijo odločanja v središču ustvarile več Slovenije z izjemno različnim življenjskim standardom.
Če osrednja in zahodna Slovenija presega povprečni življenjski standard Evropske unije, lahko o njem v regijah vzhodne Slovenije denimo samo sanjajo. Ko se ljudje iz vzhodne Slovenije vsakodnevno vozijo na delo v tujino, jih država namesto, da bi jim pomagala, z dvojnim obdavčenjem še kaznuje, ne da bi priznala svoj del odgovornosti za nižji bruto domači proizvod, nižje dohodke in posledično za nižji življenjski standard. V najbolj razviti osrednjeslovenski regiji je denimo zaposlenih največ posameznikov v državni upravi, kar se preko njihovih večinoma nadpovprečnih osebnih dohodkov preslikava tudi v njeno razvitost in kakovost življenja. Nasprotno, pa je v vzhodni Sloveniji zaposlenih več posameznikov v zasebnem sektorju, kjer so osebni dohodki tradicionalno nižji kot v javnem sektorju. Nekaj je hudo narobe v deželi, ki omogoča, da samo dve njeni regiji presegata državno povprečje.
Država zagotovo nosi obveznosti, da vsem svojim prebivalcem in na vsem svojem ozemlju omogoča dostop do enako kakovostnih javnih storitev, kot so zdravstveno varstvo, socialno varstvo, izobraževanje in nastanitev najranljivejših skupin. Državne inštitucije morajo zato izoblikovati holistične politike s ciljem, da se vsaj malo zmanjšajo razlike med najbolj in najmanj razvitimi regijami. Del svojih pristojnosti mora prenesti na nižje ravni lokalne uprave, pri čemer je treba resno razmisliti o ustanovitvi močnih pokrajin. Razmisliti je tudi o ustrezni davčni razbremenitvi prebivalcev, ki živijo v najmanj razvitih regijah in morajo na delo odhajati v sosednje države. Hkrati izrazita nesorazmerja terjajo tudi prenos delov državne uprave in javne uprave v manj razvite regije.
Slovenija enakih začetnih možnosti je zato le mit, ki v resničnem življenju ne obstaja. Slovensko prebivalstvo je po premoženju tako neenako kot večina evropskega prebivalstva, če ne še bolj. Še do večjih razlikovanj prihaja med slovenskimi regijami, kjer imajo prebivalci večine slovenskih regij manjše možnosti za samouresničenje kot v Osrednjeslovenski statistični regiji. Vsi skupaj se lahko vprašamo, ali takšen družbeno-ekonomski razvoj sledi ciljem preživetja slovenskega naroda in njegove države ali pa le varuje zatečeni status političnih elit in njihovih neformalnih družbenih omrežij, ki večinoma živijo v Osrednjeslovenski statistični regiji. Ali si prizadevamo za državo, kjer bodo prebivalci vseh njenih regij imeli podobne možnosti za samouresničenje? Sanje o enakih začetnih možnosti v Sloveniji bi se lahko srednjeročno uresničile le z oblikovanjem holističnih politik in predvsem predanosti državnih institucij k zagotavljanju enakih možnosti za vse prebivalce Slovenije.
