V slovenski družbi z nami živi polno nedokončanih in mračnih zgodb iz polpretekle zgodovine. Pretekle kršitve človekovih pravic se pogosto nadaljujejo v sedanjosti in prihodnosti, ker jih slovenska demokratična in pravna država ter njeni ljudje nočejo popraviti. Takšna je tudi mračna zgodba pokojnega izrednega profesorja Milana Cundra.
Zgodovinsko znano in dokazno je, da je predhodnica slovenske države, torej totalitarna jugoslovanska oblast takoj po drugi svetovni vojni izpeljala številne procese, v katerih so obračunali s posamezniki, ki so se znašli v njeni nemilosti. Presenetljivo je, da slovenske oblasti po demokratizaciji in samostojnosti niso avtomatično razveljavile sodb iz takšnih kengurujevskih kazenskih postopkov. Nasprotno, razveljavitev so morali zahtevati obsojenci sami ali njihovi ožji sorodniki. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je po demokratizaciji v številnih procesih razveljavilo sodbe totalitarnih sodišč. Težave pa so se pojavile v primerih, ko obsojenci umrli pred demokratizacijo niso imeli otrok. V takšnih primerih je slovenska država popolnoma poteptala njihovo dostojanstvo in tudi dostojanstvo vseh nas, ki živimo v slovenski družbi. Takšna je tudi mračna zgodba slovenskega pravosodja v primeru profesorja Cundra.
Izr. prof. Milan Cunder je med drugo svetovno vojno deloval kot partizanski zdravnik. Nacisti so ga kasneje ujeli in je na koncu pristal v nacističnem taborišču Sachsenhausen. Po drugi svetovni vojni je opravljal delo izrednega profesorja na Medicinski fakulteti v Ljubljani, pri čemer je kritično opazoval totalitarne prakse povojnih oblasti. Povojne oblasti so ga aretirale na božični večer leta 1948. 3. marca 1950 pa je totalitarno Okrožno sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. K 93/50 razsodilo, da je odgovoren da je »vršil propagando, ki vsebuje poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve s tem, da je govoril: a) dne 27.11.1948 na cesti ob Ljubljanici v navzočnosti L. Marice (navajanje priimkov je po toliko letih nesmiselno), da je naše gospodarstvo 'zafurano', da se vse dela s terorjem predvsem od strani vodstva, da bo pri nas vse vrag vzel in da bo potrebno glavne voditelje pregnati, ter ponovno dne 26. 12. 1948 v prostorih anatomskega inštituta v Ljubljani, da je vodstvo slabo in zanič, da je naše gospodarstvo na tleh in da bo kmalu vse drugače, b) neugotovljenega dne konec julija 1948 v predavalnici anatomskega inštituta v Ljubljani v navzočnosti B. Minke, da naši voditelji ne 'furajo' dobro in da bo v prvi vojni, ki pride, vsa naša industrija zbombardirana« in ga »po členu 9/1 ZKLD in z uporabo člena 66. KZ obsodilo na 4 (štiri) leta odvzema prostosti s prisilnim delom ter na izgubo državljanskih pravic iz člena 37. KZ za dobo enega leta« (Zahteva za obnovo postopka/varstvo zakonitosti, str. 2). Kasneje tudi ni bil uspešen s pritožbo na Vrhovno sodišče (opr. št. KZ 115/50, 4. 4 1950). Profesor Cunder je nato zaporno kazen preživel na Golem otoku in v Bileči.
Ni dvoma, da je šlo v tem primeru za zlorabo človekovega dostojanstva profesor Cundra, ki so ga totalitarne oblasti politično in državljansko diskvalificirale. Nečaka profesorja Cundra sta zato v začetku letošnjega leta vložila predlog za obnovo postopka zaradi krive izpovedbe priče L. Marice in podrejeno tudi predlog za varstvo zakonitosti. Okrožni državni tožilec v svojem odgovoru (Lj-Ktr726572019/KI, 30. april 2019) zanimivo ni ugotovil razlogov za obnovo postopka, čeprav je jasno, da v demokratični in pravni državi nihče ne bi mogel biti obsojen za takšno ali podobno kaznivo dejanje in da so takšna kazniva dejanja po Zakonu o popravi krivic še vedno podlaga za revizijo sodbe. Še bolj zanimivo je, da je pri svoji odločitvi zanemaril številne odločbe Ustavnega sodišča RS, ki so brezpogojno ugotovile, da so prejšnje totalitarne oblasti sistematično in vsesplošno kršile človekove pravice.
Zakon o popravi krivic določa v prvem odstavku 23. člena, da »Zahtevo za revizijo sodbe lahko vloži obsojenec, po njegovi smrti pa tudi osebe iz drugega odstavka 367. člena Zakona o kazenskem postopku. Zahtevo za revizijo lahko vloži tudi državni tožilec.« 2. odstavek 367. člena pa določa, da »V korist obtoženca se smejo pritožiti tudi njegov zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.« Zakon o kazenskem postopku tako zelo ozko določa, kdo lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Nečaka je sama nista mogla vložiti, zato sta vložitev predlagala tožilstvu. Vrhovno državno tožilstvo se je v odgovoru nečakoma z dne 12. junija 2019 (Ktv 9114/2019/1-6/ZF-nm) poslužilo žal ozke in črkobralske razlage. Vrhovni državni tožilec je tako v svojem odgovoru med drugim zapisal: »Zahtevo za varstvo zakonitosti je po sedaj veljavni ureditvi tega izrednega pravnega sredstva mogoče vložiti, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse... Ugotavljam, da našteti pogoji, potrebni za vložitev zahteve, ki so seveda alternativni, niso izpolnjeni...«. A vrhovni državni tožilec dobro ve, da 420. člen Zakona o kazenskem postopku v 1. odstavku zahteva izpolnitev teh pogojev le za »druge odločbe«, in ne tudi »pravnomočno sodno odločbo«, za katero gre v primeru profesorja Cundra.
Razlaga dotičnega vrhovnega državnega tožilca je tudi ustavnopravno napačna, saj spregleda bogato sodno prakso Ustavnega sodišča o kršitvah človekovega dostojanstva in človekovih pravic. Še več, pričujoča zadeva se ne nanaša le na sodno rehabilitacijo profesorja Cundra, temveč tudi na varstvo in vladavino človekovega dostojanstva v celotni slovenski družbi. 2. odstavek 367. člena Zakona o kazenskem postopku zagotovo ni bil napisan z vidika poprave krivic iz prejšnjega režima. V primerih krivično obsojenih v totalitarnem režimu bi moral biti vsakdo, ne samo družinski člani, upravičen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ker gre za vprašanje uresničevanja človekovega dostojanstva v slovenski družbi, ki je tako individualna kot kolektivna vrednota. Koliko je še krivično obsojenih iz prejšnjega režima, ko ni bilo družinskih članov, da bi vložili zahtevo za varstvo zakonitosti?
Vrhovno državno tožilstvo lahko na podlagi drugega stavka prvega odstavka 23. člena Zakona o popravi krivic spremeni svoje stališče in samo pred Vrhovno sodišče vloži zahtevo za revizijo sodb št. K 93/50 in KZ 115/50 nekdanjih totalitarnih sodišč. Navsezadnje je bil profesor Cunder že zdavnaj rehabilitiran v strokovni javnosti (glej denimo Tomaž Kšela, Juš Kšela, Milan Cunder (1908-1970) : visoka cena za pokončno držo; Isis : glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, Leto 19, št. 12 (1. feb. 2010), str. 35-37). Slovenski pravosodni organi so pri svojem delu vezani s številnimi odločbami Ustavnega sodišča, kjer so bile ugotovljene sistematične in vsesplošne kršitve človekovih pravic med letoma 1945 in 1990. Vrhovno državno sodišče in pristojni vrhovni državni tožilec zato lahko v pričujoči zadevi še vedno zavarujeta človekovo dostojanstvo pokojnega profesorja Milana Cundra in vseh prebivalcev Slovenije, ki živijo v prepričanju, da vladavina človekovega dostojanstva pokojnih, sedanjih in prihodnjih generacij ni le larifari vrednota iz odločb Ustavnega sodišča. Totalitarna sodna zloraba življenjske usode profesorja Cundra terja, da se ga sodno posthumno rehabilitira v opozorilo sedanjim in prihodnjim generacijam.
