Evropsko sodišče za človekove pravice je konec avgusta podalo sodbo v zadevi Magnitskiy proti Rusiji (št. 32631/09 in 53799/12, 27. avgust 2019). Sergej Magnitski je bil davčni svetovalec, zaposlen v moskovskem svetovalnem podjetju »Firestone Duncan«, ki je svetoval trem hčerinskim podjetjem sklada »Hermitage Capital Management«. Ruske oblasti so v maju 2007 začele kazenski postopek zaradi domnevne davčne utaje v omenjenih hčerinskih podjetjih. Ruske oblasti, predvsem njeni policijski in davčni organi, so si postopek, kot se je izkazalo kasneje popolnoma izmislile in ga izkoristile predvsem za dostop do zaupnih poslovnih podatkov in celo žigov poslovne skupine Hermitage. Državni organi so nato dostop do zaupnih podatkov izkoristili za krajo čez sto milijonov evrov.
Magnitski je takšen skupni hudodelski podjem in krajo razkril ter obtožil različne posameznike iz institucij ruske države. Zato se je hitro znašel v nemilosti ruskih oblasti, ki so ga pridržali na podlagi izmišljenih obtožb. Po slabem letu je pri sedemintridesetih umrl v nepojasnjenih okoliščinah v priporu v Moskvi, kamor so ga ruske oblasti poslale zaradi njegove izmišljene vpletenosti v davčne utaje. Različne nevladne organizacije so poročale, da so ga ruske oblasti pred smrtjo mučile in mu odrekale dostop do zdravstvenega varstva.
Zgodba Sergeja Magnitskija in zlorabe ruskih oblasti, ki so privedle do njegove smrti, so v evropskih okoljih že dolgo časa znane. Pred nekaj leti jih je podrobno opisal Bill Browder, ustanovitelj skupine »Hermitage«, v svoji knjigi »Rdeče obvestilo: Resnična zgodba o visokih financah, umoru in boju enega človeka za pravičnost«, v izvirniku »Red Notice: A True Story of High Finance, Murder, and One Man's Fight for Justice« (Simon & Schuster, 2015). Sodbe Evropskega sodišča se pogosto berejo kot kriminalke, a pričujoča zadeva v tem kontekstu še bolj izstopa, še posebej v delu, ko opisuje dejansko stanje zlorabe oblasti. Evropsko sodišče pri odločanju sicer ni imelo težkega dela, ker so dejstva povedna že sama po sebi. Ugotovilo je, da ruske »oblasti niso izvedle učinkovite kazenske preiskave zaradi domnevne zdravniške malomarnosti«, zaradi katere je umrl Sergej Magnitski (272. odstavek sodbe). Sodniki so tako ugotovili, da so ruske oblasti kršile postopkovne obveznosti glede pravice do življenja iz 2. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Prav tam).
O kruti usodi gospoda Magnitskija pričajo tudi postopanja ruskih oblasti po njegovi smrti. Ni jim bil dovolj, da je umrl v tako nedostojanstvenih in malomarnih okoliščinah. Rusko sodišče ga je celo po njegovi smrti obsodilo za kazensko odgovornega. Sodniki Evropskega sodišča so v sodbi jasno zapisali, da bi »vsaka kazen, izrečena mrtvemu, ... kršila njegovo dostojanstvo.« (281. odstavek sodbe). Evropsko sodišče je zato odločilo, da je »posmrtni postopek zoper gospoda Magnitskija, ki se je končal z njegovo obsodbo, kršil zahteve prvega odstavka 6. člena Konvencije zaradi inherentne nepoštenosti postopka« (283. odstavek). Sodniki so podobno ugotovili, da so ruske oblasti kršile tudi drugi odstavek 6. člena Evropske konvencije (domneva nedolžnosti). Sodniki so vse kršitve ugotovili soglasno, tudi z glasom sodnika Dedova, sodnika v imenu Ruske federacije.
Življenje Sergeja Magnitskija, ki je razkril skupni hudodelski podjem vplivnih interesnih skupin v institucijah ruske države, se ni končalo z njegovo smrtjo. Kongres Združenih držav Amerike je leta 2012 sprejel t.i. Magnitskijev zakon, ki prepoveduje posameznikom, vpletenim v kršitve človekovih pravic, vstop na ameriško ozemlje, in omogoča zamrznitev njihovega premoženja. Podobne zakone oziroma spremembe zakonov so v zadnjih letih sprejele tudi Estonija, Litva, Latvija, Kanada in Združeno kraljestvo. Magnitskijeva usoda je tako spodbudila sprejetje zakonov, ki sankcionirajo posameznike, ki odobravajo ali celo spodbujajo kršitve človekovih pravic.
Evropski parlament je 14. marca 2019 sprejel »Resolucijo o evropskem sistemu sankcij za kršitve človekovih pravic (2019/2580(RSP))«, ki »odločno obsoja vse kršitve človekovih pravic po svetu; poziva k hitri vzpostavitvi avtonomnega, prilagodljivega in reaktivnega vseevropskega sistema sankcij, ki bi omogočal osredotočanje na posameznike, države in nedržavne akterje ter druge subjekte, odgovorne za hude kršitve človekovih pravic ali vpletene vanje (1. odstavek resolucije) in sporoča da »bi se moral sistem sankcij EU na področju človekovih pravic zoper posameznike, ki so kjerkoli na svetu vpleteni v kršitve človekovih pravic, simbolično imenovati po Sergeju Magnitiskiju« ... (2. odstavek). Resolucija v drugem odstavku tudi »spodbuja druge demokratične države, naj oblikujejo podobne instrumente«. Resolucija gre v pravo smer, vendar je le uvertura za sprejem obvezujočih evropskih pravnih aktov, ki bodo omogočili sankcioniranje kršiteljev človekovih pravic po vsem svetu.
Zloraba oblasti v primeru Sergeja Magnitskija je še kako relevantna tudi v slovenskem kontekstu. V slovenskem pravnem redu še vedno zaman iščemo pravno podlago za sankcioniranje posameznikov, odgovornih za hude kršitve človekovih pravic izven slovenskega ozemlja. Civilna družba bo tako v naslednjih mesecih, po zgledu podobnih zakonov in na podlagi resolucije Evropskega parlamenta, pripravila predlog zakona za sankcioniranje posameznikov z ukrepi, kot sta denimo zamrznitev sredstev in prepoved vstopa v Slovenijo za posameznike, ki so hudo kršili človekove pravice.
Ne dvomimo, da bo aktualna izvršilna oblast, ki ima na domačem in mednarodnem parketu polna usta retoričnih zavez za spoštovanje človekovih pravic, takšen zakon tudi podprla. Poslanstvo Sergeja Magnitskija tako kljub tragični usodi živi naprej v bran človekovega dostojanstva vseh žrtev kršitev človekovih pravic.
