Vsakodnevno pomanjkljivo uresničevanje človekovih pravic v slovenski družbi ustvarja mnogo priložnosti za izboljšanje tako institucionalno kot tudi v civilni družbi. Prepogosto ga pogojujejo ozki partikularni pristopi, ki so večinoma utemeljeni v ideologiji oziroma svetovnonazorskem prepričanju institucij demokratične in pravne države, civilnodružbenih organizacij in posameznikov. Varstvo človekovih pravic je zato neenako, enostransko, neučinkovito in neprepričljivo.
Svet za človekove pravice Organizacije združenih narodov (OZN) vsako leto izvaja univerzalni periodični pregled držav članic. Države tako pridejo na vrsto vsake štiri oziroma vsakih petih let, da jih v recenzijskem postopku pregledajo druge države, seveda na podlagi poročil različnih odborov OZN in drugih mednarodnih odborov za človekove pravice ter s sodelovanjem domačih in tujih civilnodružbenih organizacij. Ob koncu postopka države pregledovani posamezni državi podajo priporočila za izboljšanje varstva človekovih pravic. Republika Slovenija bo novembra letos od leta 2005 pregledana že tretjič v tretji fazi univerzalnega periodičnega pregleda. Izvršilna oblast slovenske države je tako že objavila nacionalno poročilo o uresničevanju človekovih pravic v zadnjem petletnem obdobju, kjer pojasnjuje kako je slovenska država uresničevala priporočila za uresničevanje človekovih pravic in katera naj bi bila najbolj pereča področja varstva človekovih pravic v slovenski državi. Na vladno letno poročilo so se lahko odzvale tudi civilnodružbene organizacije. Tajništvo Visoke komisarke OZN za človekove pravice je nato pripravilo še poročilo, kjer povzema stališča različnih civilnodružbenih organizacij in ugotovitve ter priporočila različnih odborov OZN za varstvo človekovih pravic na različnih področjih ter tudi ugotovitve različnih regionalnih organizacij (A/HRC/WG.6/34/SVN/3, 14. avgust 2019).
Če podrobneje pregledamo nacionalno poročilo o spoštovanju človekovih pravic v Sloveniji (A/HRC/WG.6/34/SVN/1, 6. avgust 2019), lahko ugotovimo, da ne podaja celovite podobe varstva človekovih pravic v Sloveniji. Pripravljavce poročila je sicer potrebno pohvaliti, da so povzeli ukrepe za izboljšanje varstva ranljivih skupin prebivalstva ter varstva ekonomskih in socialnih pravic. Po drugi strani pa lahko ugotavljamo, da je poročilo pomanjkljivo in enostransko na področju spoštovanja državljanskih in političnih pravic ter temeljnih svoboščin. Uresničevanje državljanskih in političnih pravic je v slovenski družbi vsaj enako pomanjkljivo, kot je zagotavljanje ekonomskih in socialnih pravic kot delno izhaja tudi iz kompilacije ugotovitev in priporočil odbora OZN (A/HRC/WG.6/34/SVN/2, 30. avgust 2019). Poročilo tako sporoča, da si slovenska država »... prizadeva uresničevati državljanske in politične pravice ...« (18. odstavek poročila). Ta besedna zveza je sporna z vidika narave državljanskih in političnih pravic, saj te ustvarjajo obveznosti kot rezultat, vsaj do javnih organov. Še več, poročilo v delu o težavah v zadnjem obdobju omenja samo migracije in sovražni govor (3. poglavje poročila). V tej luči je enako zaskrbljujoče, da poročilo ne omenja težav v slovenskem sodstvu, saj država preko svojega sodstva vsem svojim prebivalcem še vedno ne zagotavlja pravice do poštenega sojenja. Hkrati vladno poročilo ne omenja nadaljevanih kršitev človekovega dostojanstva za žrtve povojnih pobojev in njihovih sorodnikov. Poročilo tudi v ničemer ne opozarja na izjemne težave pri zagotavljanju pluralizma in še posebej medijskega pluralizma v slovenski družbi.
Poročilo sicer sporoča nekatere napredke na področju sojenja v razumnem roku, vendar zanemarja podatke o številnih kršitvah pravice do poštenega sojenja pred slovenskimi rednimi sodišči in tako le bežno omenja zelo visoko število sodb Evropskega sodišča zoper Slovenijo. Enako v vladnem poročilu zaman iščemo podatke o razkroju pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča, natančneje o številnih potencialnih in dejanskih navzkrižjih interesov v slovenskem sodstvu, ki so v zadnjem času popolnoma zamajali zaupanje v poštenost sojenja in v odločanje slovenskih sodišč. Nacionalno poročilo, ki naj bi predstavljajo celovito stanje na področju človekovih pravic v slovenski družbi, je zato pomanjkljivo, saj enostransko zanemarja nekatera pereča področja njihovega uresničevanja. Mednarodni javnosti podaja neenako, selektivno in neučinkovito podobo varstva človekovih pravic v slovenski družbi.
Nekatere manjše pomanjkljivosti izhajajo tudi iz povzetka poročil deležnikov, ki so ga pripravili v tajništvu Visoke komisarke OZN za človekove pravice. Razloge za takšno odzivno poročilo gre iskati predvsem v načinu sestave tega poročila, saj je sestavljeno, kot rečeno, iz predhodnih poročil strokovnih odborov OZN in regionalnih organizacij, ki prepogosto, in ne samo v primeru Slovenije, nimajo dostopa do vseh primarnih virov in predvsem pluralnih podatkov o uresničevanju človekovih pravic v slovenski državi in družbi. Po drugi strani pa je potrebno pohvaliti predstavnike slovenskih civilnodružbenih organizacij, ki so s svojimi pisnimi in ustnimi prispevki dopolnili sliko pokrajine varstva človekovih pravic v slovenski družbi. Urad Varuha človekovih pravic je tako v svoji ustni predstavitvi prejšnji teden na sedežu OZN med drugim opozoril tudi na pereč problem osnovnega razumevanja vladavine prava, ker zakonodajna veja oblasti ne izvršuje številnih odločb Ustavnega sodišča RS. Nova Slovenska zaveza pa je opozorila na pomanjkljivo varstvo človekovega dostojanstva žrtev povojnih hudodelstev in njihovih sorodnikov (22. odstavek povzetka poročila deležnikov). Sedaj je seveda pomembno tudi, da te iste organizacije predstavijo ta stališča tudi na zaslišanju vladnih predstavnikov Slovenije, ki bo potekalo 12. novembra na sedežu OZN v Ženevi. Hkrati si morajo prizadevati, da pridobijo podporo različnih držav, ki bodo lahko slovenski delegaciji postavile vprašanja in podale priporočila.
Uresničevanje človekovih pravic v slovenski družbi je prepogosto preveč razdeljeno, neenako in neučinkovito. Slovenska država nosi negativne in pozitivne obveznosti, da spoštuje, varuje in uresničuje človekovo dostojanstvo, človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na ideološko usmerjenost nosilcev javnih funkcij in javnih uslužbencev. Deležniki, ki si prizadevajo za varstvo človekovih pravic, se morajo zavedati svoje obveznosti, da meritorno in objektivno poročajo o celotni in pluralni sliki varstva človekovih pravic v slovenski družbi. Država si mora najprej brezpogojno prizadevati za njihovo uresničevanje v vseh treh vejah oblasti in njihovih institucijah demokratične in pravne države. V tej luči si mora prizadevati predvsem za ponotranjanje vrednot uresničevanja človekovih pravic kot so človekovo dostojanstvo, enakost, solidarnost, svoboda in pluralizem.
Jasno pa je, da je kakršnokoli učinkovito varstvo človekovih pravic odvisno od enake pravice do poštenega, neodvisnega in poštenega sodnega varstva. Zato je ključno, da javna uprava in sodstvo odločajo in sodijo brez vsakršnega dejanskega in navideznega navzkrižja interesov. Slovenska država je zato zavezana ne le, da na zasedanju Sveta OZN za človekove pravice 12. novembra 2019 predstavi resnično, in ne le navidezno sliko varstva človekovih pravic v slovenski družbi, kot tudi, da jih v vsakodnevnem življenju slovenske družbe varuje enako, neselektivno, neideološko in učinkovito.
