Trg republike v središču slovenske prestolnice je s simbolnega vidika dvoumna javna površina. Na severni strani ga zaznamuje hram slovenske demokracije, ki ga na južni strani dopolnjuje Cankarjev dom, kot ena od najpomembnejših slovenskih kulturnih institucij. Na zahodni strani ga obdajata spomenik revoluciji in spomenik Edvardu Kardelju, postavljena v nekdanjem totalitarnem sistemu. Na Trgu republike pa umanjkajo spomeniki ali obeležja, ki bi konkretno v prostoru zaznamovala samostojnost in neodvisnost slovenske države. Na mestu, kjer so 26. junija 1991 razobesili slovensko zastavo in razglasiti samostojno slovensko državno še vedno zaman iščemo kakšen spomenik oziroma obeležje. Kot da se tam ni zgodilo nič pomembnega za nastanek in obstoj slovenske države ter naroda. Prisotnost ali umanjkanje spomenikov, obeležij, imen cest in šol ni nikoli naključno. Je izraz vsakokratne moči, včasih tudi samovolje družbenih in institucionalnih elit. Te institucionalne in neformalne družbene elite si že desetletja več kot očitno ne želijo, da bi lahko na osrednjem trgu slovenske države obiskovalci poleg spremembe imena trga lahko občudovali spomenik ali vsaj neko obeležje, ki bi pričalo, da je bila prav tam razglašena samostojnost slovenske države.
V prejšnjih tednih smo lahko opazovali, kako padajo kipi uglednih državnikov iz osemnajstega in devetnajstega stoletja, ki so odgovorni za današnje sistematične kršitve človekovih pravic ali za kršitev prepovedi hudodelstev zoper človečnost in genocid. Kipi niso padali sami od sebe, temveč so jih rušile razjarjene množice, ki imajo dovolj rasizma, ksenofobije in nestrpnosti v denimo Združenih državah Amerike, Združenem kraljestvu in Belgiji. V Sloveniji nimamo spomenikov nekdanjim kolonialistom in lastnikom sužnjev. Še vedno pa v slovenskih mestih stojijo spomeniki, obeležja in imena ulic v čast različnim voditeljem iz nekdanjega totalitarnega režima. Ne gre pozabiti, da je slovenska država nastala, ker prejšnja totalitarna država ni delovala »kot pravno urejena država« in ker je »huje« kršila človekove pravice (3. alineja preambule Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije).
Ustavno sodišče RS je pred skoraj devetimi leti podalo kompromisno odločbo v zadevi Titova cesta (U-I-109/10, 3. oktober 2011), ko je odpravilo »2. člen Odloka o določitvi in spremembi imen in potekov cest in ulic na območju Mestne občine Ljubljana«. Kompromisno zato, ker se ni dotaknilo vprašanja ali prepovedati vse simbole, spomenike in obeležja totalitarnih režimov za nazaj. Le ugibamo lahko, kaj bi sledilo, če bi Ustavno sodišče takrat iz slovenskega javnega življenja izločilo prav vse simbole prejšnjega režima. Verjetno ne bil ostalo le pri ostrih kritikah in grafitu na fasadi hiše nekdanjega predsednika ustavnega sodišča.
Slovenska družba in ustavna demokracija temeljita na vrednotah človekovega dostojanstva in pluralizma. Preambula slovenske ustave jasno določa, da izhaja iz »temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost …«. Verjetno od slovenskih državnih oblasti ni preveč zahtevati, da na Trgu republike postavijo spomenike slovenski državi in osebnostim, ki so pomagale ustvariti slovensko državo. Vredno se je z obeležjem in spomenikom spomniti majhnega delčka Trga republike, kjer je bila v juniju 1991 dvignjena slovenska zastava. Simbolom in vrednotam slovenske države je treba posvetiti več pozornosti. Nerazumljivo se zdi, zakaj je Muzej slovenske osamosvojitve še vedno le zasebne narave. Če sami ne bomo uresničevali simbolov, običajev in vrednot slovenskega naroda, jih ne bo nihče. V tej luči ne gre za nacionalizem, kar želijo napačno predstaviti nekatere družbene skupine in elite, temveč za ustavni patriotizem. Ustavni patriotizem terja, da varujemo temeljne vrednote slovenske države, seveda skladno s temeljnimi načeli in pravili njenega ustavnega reda.
Ali morajo slovenske in evropske države iz svojega javnega prostora odstraniti spomenike, obeležja, imena ulic ter šol, ki izvirajo iz totalitarnih sistemov? Ali v sodobni slovenski ustavni demokraciji res potrebujemo spomenike, ki so bili postavljeni v čast osebam, ki so bili na vrhu sistema, ki je sistematično kršil človekove pravice? Te spomenike, ki še vedno soustvarjajo slovenski vsakdanjik, ni treba nujno porušiti. Nasprotno, treba jih je po zgledu denimo republike Latvije in mesta Riga premestiti na obrobje prestolnice ali v kakšen drug kraj, kjer jih bodo njihovi občudovalci in zagovorniki še vedno obiskovali. Spomeniki v čast avtokratom iz totalitarnih časov nimajo mesta v sodobni slovenski ustavni demokraciji, podobno kot v nekdanjih kolonialnih velesilah nimajo mesta spomeniki nekdanjim kolonialistom.
Spomeniki, obeležja in imena ulic, cest, mest ter šol niso nikoli vrednostno nevtralni. Odražajo pogojenost obdobja, ko so bili postavljeni. Sodobne ustavne demokracije, ki temeljijo na človekovem dostojanstvu, v njihovem osrčju težko opravičujejo nadaljnjo prisotnost spomenikov nekdanjih avtokratskih voditeljev. V slovenski družbi je težko razumljivo, da v njenem središču ostajajo spomeniki nekdanjih nedemokratičnih režimov kot tudi umanjkajo simboli sodobne slovenske države in naroda. Če kaj damo na slovensko državo in narod, je treba simbolično obeležiti njene mame in očete ter kraje, kjer je nastala. Simbole in spomenike iz nekdanjih nedemokratičnih časov je treba zato premakniti iz osrčja na obrobje slovenske države.
