V zadnjih mesecih se je v slovenski družbi v veliki meri izkristaliziralo neizmerno medsebojno nerazumevanje, pomanjkanje dialoga in posledično nespoštovanje. Ne gre več zgolj za iskrice, temveč za slovenski vulkan, ki vre pod in med nami. Slovenska družba v zadnjih treh desetletjih ni ponotranjila temeljnih vrednot slovenske ustavne demokracije. Nekateri njeni deli pa jih celo neposredno zavračajo.
Epidemija je v slovensko družbo prinesla izjemno medsebojno sovraštvo in nestrpnost. Slovenska ustavna demokracija je normativno utemeljena na vrednotah človekovega dostojanstva, svobode, enakosti, solidarnosti in pluralizma. A marsikatere družbene skupine jih varujejo le, ko naključno ustrezajo njihovim kratkoročnim ideološkim ciljem. Imamo denimo organizacije, ki naj bi varovale človekove pravice vseh prebivalcev naše države. A kaj nam pomaga njihovo poslanstvo, če se oglasijo le, ko pride do tistih »pravih« kršitev človekovih pravic, ki ustrezajo njihovemu trenutnemu vodstvu in ideologiji. Imamo posameznike in organizacije, ki opozarjajo na kršitve svobode izražanja in zbiranja, ko pa se podobne stvari vsakodnevno dogajajo drugače mislečim, so tiho oziroma takšno početje celo označujejo za sovražni govor. Ali kot pravi Matej Avbelj v zadnji kolumni »Kdorkoli ga samo ošvrkne z neprijazno besedo, je že fašist«. Drugi navidezno malce bolj strpni javno utemeljujejo, da razumejo drugače misleče, in nato dodajo, da jih pomilujejo, ker zagotovo niso duševno razsodni. Ubožci se nam morajo smiliti, pravijo isti o tistih, ki imajo drugačno mnenje o javnih zadevah slovenske države. Jasno, saj jih razumemo. V slovenski družbi je dovoljeno le eno mnenje. Tisto, ki ga vnaprej odobrijo poklicani ali še bolje predstavniki kakšne državne institucije ali politične stranke.
Slovenska ustava sicer vzpostavlja standarde svobode izražanja in prepoved sovražnega govora. Dovoljuje, da lahko nekdo prepeva slovenske ljudske pesmi kot tudi, da kdo drug obiskuje koncerte klasične glasbe. Od njiju zahteva, da sta strpna do drug drugega. A ustavno besedilo in komentar za pravilno oziroma enoumno misleče nista pomembna. Pluralizem je zanje v slovenski družbi nebodigatreba. Ko upravna enota v Maribor dvakrat samovoljno brez izvedbe vsakršnega ugotovitvenega in dokaznega postopka prepove koncert nekega pevca, se ne zgane skoraj nihče. Ko pa izvršilna oblast končno uresniči sodbo Upravnega sodišča v Mariboru (ki je ugotovilo samovoljo upravnih organov) in zavaruje vrednoto pluralizma, različni komentatorji medsebojno tekmujejo kdo bo bolj neprepričljivo opravičeval samovoljo upravnih organov. Matej Avbelj zato pravilno ugotavlja, da se v slovenski državi trideset let od demokratizacije ni kaj dosti bistvenega spremenilo. Pluralizem je resda utemeljen v številnih določbah slovenske ustave, a v praksi je še vedno le izjema od državnega enoumja. Le država in privilegirane družbene elite so tisti, ki vam lahko odobrijo, kam boste vpisali vaše otroke, kaj boste lahko javno povedali, kje boste molili in podobno. V nasprotnem primeru boste tako ali drugače izključeni. Namesto pluralnega in strpnega prostora, v njem vlada enoumje sovjetskega tipa.
Slovenska ustava zahteva, da državne oblasti varujejo simbole, vrednote in običaje slovenskega naroda in slovenske države. Vlasta Nussdorfer ima prav, ko je v svoji zadnji kolumni zapisala, da »bodimo ponosni na samostojno državo, kajti težko smo si jo izborili…«. A kaj nam bo ponos na slovensko državo, ko so temeljni simboli slovenske države in naroda kot so njegove pesmi, simboli in zastave še ne trideset let po njem nastanku za nekatere družbene skupine postale bogokletne? Se še kdo spomni po kolikšnem času smo prejšnji teden na Kongresnem trgu v Ljubljani znova lahko slišali petje slovenskih ljudskih pesmi? Težko bi našli še kakšno primerljivo evropsko državo, ki si je v zadnjih treh desetletjih privoščila takšen razkroj državnih simbolov in vrednot.
Slovenska družba in v njej mi vsi živimo v številnih medsebojno izključenih resničnih in fiktivnih vzporednih svetovih. Vzporedni svetovi se medsebojno križajo, vendar medsebojno ne komunicirajo. Nasprotno, vse bolj se oddaljujejo. V teh svetovih (pred)ustavne vrednote igrajo vlogo marginalnih figur, kjer jih interesne skupine žrtvujejo za svoje zasebne (največkrat finančne) interese. Medsebojno obtoževanje, nestrpnost, pozivanja k linču in enoumju je poteptalo svobodomiselno, strpno in javno izmenjav mnenj v debati med različno mislečimi. Nasprotno. Komunikacije in strpne izmenjave mnenj med drugače mislečimi sploh ni. Posledice takšnega ozračja so za slovensko družbo in državo katastrofalne. Prav vse je postalo predmet medsebojnega obtoževanja in obmetavanja. Vrednota človekovega dostojanstva je v praksi izjemno sovražnega ozračja izpuhtela v nebo. Priznajmo si. Človekovega dostojanstva več ni. Ostalo so le še njegovi delci, ki jih te ali one družbene skupine razlagajo, kot jim tisti dan ustreza. Ko se razvrednoti pomen človekovega dostojanstva, se na široko odpirajo vrata za najhujša hudodelstva in kršitve človekovih pravic.
Slovenski vulkan zato vre pod in med nami. Morda bo kdaj v prihodnosti prišlo do ponotranjenja vrednot slovenske države ali vsaj do strpnega dialoga ter medsebojnega spoštovanja. Dvomim pa, da kaj kmalu. Vendar tega ne pišem zato, ker je danes god nejevernih Tomažev, temveč zato, ker lahko vsakodnevno opazujemo vedno večje poglabljanje nesoglasij in medsebojnega izključevanja, posmehovanja in obtoževanja drugače mislečih. Od vseh nas je odvisno ali resnično želimo preprečiti dokončen izbruh slovenskega vulkana.
