Različni kazalniki že desetletja kažejo, kako slovenska država stopica za najbolj razvitimi evropskimi državami na severu Evrope. Življenjske razmere so se v zadnjih desetletjih po podatkih Eurostata v slovenski družbi komajda kaj izboljšale v primerjavi z najuspešnejšimi srednjeevropski državami. Včasih še preberemo kakšen utopičen komentar v dnevnem tisku, ki nas tolaži, da smo si v Sloveniji vsaj vsi enaki. Po mesečnih dohodkih slednje morda še drži za koga, a premoženjska enakost je v slovenski družbi že dolgo lažniva novica. Kot smo v preteklosti že pojasnili, slovenska država sodi po podatkih OECD med ene najbolj premoženjsko neenakih držav. V oči še bolj bodejo izjemne družbeno-ekonomske razlike med slovenskimi regijami.
Slovenska družba se stara in z njo mi vsi. Zato je po eni strani potrebno podpreti pobude, kot je denimo predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi. A po drugi strani razumemo tudi podjetnike, ki se pritožujejo, da bo obvezen prispevek za dolgotrajno oskrbo znova zvišal stroške dela in posledično zmanjšal njihovo konkurenčnost na evropskem in globalnem trgu. Vsi skupaj, pomoči potrebni, običajni ljudje zaposleni v javnem in zasebnem sektorju, podjetniki smo se že dolgo nazaj znašli v začaranem krogu med željo po boljšem življenju, ki je edina večini ljudi in omejenimi možnostmi, ki nam jih ponuja slovenska družba in njena država. Smo žrtve slabih življenjskih razmer v slovenski državi, ki kljub najboljšim namenom ne zmore zaradi omejenih finančnih virov primerno poskrbeti za njene najšibkejše. Vsi prebivalci Slovenije si zaslužijo dostojanstveno starost in pomoč bodisi na domu ali v domovih za starejše v zadnjih desetletjih in letih življenja. A zagotavljanje socialnih in ekonomskih pravic povezanih s starostjo je življenjsko povezano s finančnimi zmožnostmi države in blaginjo neke države.
Če država razpolaga s finančnimi sredstvi, lahko poskrbi ali vsaj bolj dostojanstveno poskrbi za svoje najstarejše posameznike. Država finančna sredstva seveda pridobiva iz davčnih prispevkov, ki pa so znova odvisni od družbene in gospodarske aktivnosti v državi. Če država čezmerno obremeni posameznike in podjetja, s tem tudi ohromi njihovo konkurenčnost, kar se znova kaže v manjšem številu pobranih prispevkov. Kar znova omeji njeno sposobnost zagotavljati neko raven socialnih in ekonomskih pravic. Ostajajo še primarni in sekundarni mednarodni trgi, kjer si država lahko izposodi sredstva. A zadolževanje ni možno v nedogled, kot kaže primer Argentine. Začarani krog torej, ki omejuje zmožnost večine držav, da uresničujejo ekonomske in socialne pravice. Slovenska država zaradi očitno omejenih finančnih zmožnosti ne zmore zagotavljati takšne ravni varstva človekovega dostojanstva.
Po drugi strani v slovenski družbi in vseh vejah oblasti ni ponotranjeno načelo vladavine prava in ustavne demokracije. Primerjalne analize kažejo, da so šibke institucije demokratične in pravne države tiste, ki ločujejo bolj razvite od manj razvitih držav. Če v nemško sodstvo zaupa več kot tri četrtine prebivalstva se slednje kaže tudi v sami razvitosti države. Kot tudi če v slovensko sodstvo zaupa le nekaj deset odstotkov prebivalstva, ima to posledice tudi širše v družbi in gospodarstvu.
Kako lahko Slovenija torej izide iz tega začaranega kroga? Verjetno je najenostavnejši in hkrati najtežji odgovor, da mora za višjo blaginjo vseh prebivalcev okrepiti delovanje institucij demokratične in pravne države. Hkrati mora tudi izboljšati upravljanje državnega premoženja, saj lahko z njegovim boljšim upravljanjem poskrbi za boljše življenje prihodnjih generacij. Norveška je pred tremi desetletji denimo ustanovila Norveški vladni pokojninski globalni sklad, ki vključuje trenutno naložbe v več ko devet tisoč podjetij iz več kot sedemdesetih držav in vlaga v delnice, obveznice in nepremičnine. Njegov glavni cilj je »zavarovati in izgraditi finančno bogastvo za prihodnje generacije«. Trenutni slovenski predlog o demografskem skladu iz leta 2015 gre v nekako v tej smeri. Njegov namen je med drugim »akumuliranje namenskega premoženja za daljše časovno obdobje v prihodnosti z namenom dviga javnega in nacionalnega varčevanja za prilagajanje demografskim gibanjem prebivalstva« (3. alineja 2. odstavka 1. člena predloga) A kot vsaka zadeva v slovenski državi bo njegovo srednjeročna in dolgoročna uspešnost odvisna od skrbnosti in kakovosti korporativnega upravljanja. Za njegovo uspešnost je ključno, da se prekine z nekaterimi vprašljivimi praksami korporativnega upravljanja iz zadnjih desetletjih delovanja Slovenskega državnega holdinga d.d.. Če se bodo slabe prakse ponavljale, je bolje, da sploh ne začnemo s to zgodbo.
Slediti dobrih praksam iz severnoevropskih držav z višjo blaginjo, kot velja v Sloveniji, je lahko dobra ideja. Pri tem se je seveda treba zavedati konteksta slovenske države, kjer institucije demokratične in pravne države niso tako močne ter zaupanje ljudi vanje ni tako visoko kot v severnih državah. Slovenija lahko še naprej počasi pluje med Scilo in Karibdo, a verjetno to ni več dovolj in bo še manj v prihodnosti za tisoče ljudi, ki vsakoletno odhajajo boljšemu življenju nasproti. Dolgoročne blaginje ne bomo imeli z višjimi davčnimi obveznostmi in brez konkurenčnega gospodarstva. A bodimo realni, ključno vprašanje v času epidemije je, ali bomo dosedanje stanje lahko vzdrževali v prihodnjih letih. Dobre prakse iz severnoevropskih držav kažejo, da je plovba med Scilo in Karibdo pogojena z močnimi institucijami pravne in demokratične države ter skrbnim krmiljenjem med zagotavljanjem človekovega dostojanstva za vse in uresničevanjem svobodne podjetniške pobude ter vladavine prava. Obča blaginja sedanjih in prihodnjih generacij ter dolgoročno preživetje slovenske države je mogoča le s ponotranjanjem predustavnih vrednot slovenske pravne in demokratične države.
