Združene države Amerike niso le država, temveč »kontinent«, kot je na sredini okrogli mizi Nove univerze poudarila profesorica Milena Sterio, s Pravne fakultete državne Univerze v Clevelandu (Marshall College of Law). Celina številnih obrazov, ki včasih ne ustvarjajo vtisa povezanosti. Od urbanih središč z izjemnimi stopnjami neenakosti do neskončnih pokrajin, kjer srečate le redke mimo vozeče. Združene države so tista država, ki je od druge svetovne vojne naprej vzpostavila mednarodne institucije kot je Organizacija Združenih narodov ter stavila na multilateralne mednarodne odnose, seveda tudi iz lastnih pragmatičnih interesov.
Ko sem se pred nekaj leti vozil po cestah Pennslyvanije, sem se ustavil v bližini Stonycreek Townshipa v okrožju Somerset. Okrožje je sicer šolski primer Trumpove podeželske Amerike, tudi v torek so njegovi prebivalci skoraj tričetrtinsko glasovali za trenutnega predsednika. Tam je v septembru 2001 sredi prelepih gozdov in travnikov strmoglavilo letalo United Airlines na letu 93 po tem, ko so se njegovi potniki herojsko uprli teroristom, ki so ugrabili letalo. Združene države njihovega poguma niso pozabile in so v njihovo čast in spomin izgradile mogočen Nacionalni park v spomin na žrtve leta 93. A spoštovanje in uresničevanje vrednote človekovega dostojanstva v Ameriki ni povsod enako. Le nekaj ur stran vožnje od Somerseta v mestih kot so Pittsburgh, Philadelphija ali Cleveland ameriški prebivalci, večinoma pripadniki različnih manjšin, vsakodnevno garajo za preživetje oziroma so odvisni od pomoči nevladnih organizacij. Ameriška država prepogosto pozablja na njihova vsakodnevna življenja in skoraj na popolno odsotnost vsakršnih možnosti za samouresničenje. Ljudje, ki živijo v tako različnih družbeno-ekonomskih razmerah kot so denimo revna naselja v Zahodni Virginiji ali pa v liberalnem mestecu Ithaca v zgornjem delu države New York, se medsebojno slabo poslušajo in težko razumejo.
Različne možnosti za samouresničevanje v demokratični družbi ustvarjajo nerazumevanje in sovraštvo med različnimi družbenimi skupinami. Nesoglasja med različnimi ideologijami so v ustavni demokraciji sicer nekaj običajnega. A spori se v pravni in demokratični državi praviloma rešujejo na volitvah. Če pride do sporov glede razlage volilnih rezultatov, jih morajo rešiti močne institucije pravne in demokratične države. Radikalizacija različnih družbenih skupin po drugi strani lahko omaja delovanje inštitucij demokratične države. Kakorkoli se bodo že rešili volilni spori, lahko pričakujemo, da bodo večstoletni institucionalni goljati, kot je ameriško Vrhovno sodišče, zavarovali ameriško ustavno demokracijo.
Ne kocki ni le ustavna demokracija v Združenih državah, temveč tudi širše. Zunanja politika Združenih državah je ne glede na vsakokratno administracijo vedno temeljila na mešanici idealističnega in realističnega pristopa, čeprav je morda prevladoval idealistični pristop. V mednarodni skupnosti niso več edina velesila. V zadnjih desetletjih so se centri moči razpršili. So pa Združene države Amerike ena izmed redkih velesil, ki si še prizadeva za varovanje vrednot ustavne demokracije, njenih institucij in načel. V to skupino lahko vključimo še zrele evropske ustavne demokracije. Idealizem po drugi strani v današnji mednarodni skupnosti ne šteje kaj dosti. Pomembnejša je moč in interesi posameznih držav, ki denimo teptajo načela mednarodnega prava, ki varujejo pred vmešavanjem v notranje zadeve in volitve drugih držav ter pred kršenjem mednarodno trgovinskih pravil.
Skupni interesi mednarodne skupnosti že dolgo niso bili tako odrinjeni na obrobje kot v danem trenutku. Od moči Združenih držav je zato odvisno ali bo mednarodna skupnost v prihodnjih letih lahko učinkovito omejevala moč avtokratskih in totalitarnih režimov v Vzhodni Evropi, Aziji in drugod. Evropska unija in njene institucije so že večkrat dokazale, da ne morejo zavarovati držav članic pred zunanjimi vplivi velesil na uresničevanje vladavine prava in varstva ustavne demokracije. Liberalni demokratični svet enostavno potrebuje državo, ki bo preprečevala vmešavanje avtokratskih in totalitarnih sistemov v mlajše in starejše ustavne demokracije. V tej luči se morajo Združene države Amerike verjetno bolj prizadevati za enake standarde, da se oglašajo povsod, kjer so kršene človekove pravice. Mednarodni skupnosti se slabo piše, če bo njena podoba pogojena le z golo močjo.
V slovenski državi, ki sodi med družbe z najvišjimi odstotki anti-amerikanizma, se ameriški prispevek k njeni samostojnosti in neodvisnosti pogosto podcenjuje. A dejstvo ostaja, da slovenska zunanja politika od osamosvojitve naprej žanje sadove mednarodnega multilateralizma. Slovenska država se zaradi svoje majhne moči v mednarodni skupnosti ne more privoščiti drugega, kot da v mednarodnih odnosih podpira in stavi na spoštovanje mednarodnega prava, institucije in poglobljeno mednarodno sodelovanje. Kakorkoli se v danem trenutku Združene države zdijo razdeljene, lahko zaupamo, da bodo njene demokratične institucije zavarovale njeno ustavno demokracijo. Njihova moč pogojuje ne le miren prehod iz ene v drugo administracijo, temveč zagotavlja tudi protiutež proti avtokratskim in totalitarnim režimom v mednarodni skupnosti. Umanjkanje spoštovanja pravil mednarodne skupnosti in mednarodnih institucij vodi v njihovo razkroj in nestabilne mednarodne odnose. Ameriška moč je zato ključna, da zagotavlja ravnotežje v policentrični mednarodni skupnosti, ki primarno temelji na mirnem reševanju sporov.
