Svet Evropske unije je 7. decembra 2020 sprejel Uredbo Sveta (EU) 2020/1998 o omejevalnih ukrepih proti hudim kršitvam in zlorabam človekovih pravic in hkrati tudi Sklep 2020/1999 o omejevalnih ukrepih proti hudim kršitvam in zlorabam človekovih pravic. Številni posamezniki iz tretjih držav, ki so (bili) vpleteni v hude kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v zadnjih desetletjih iščejo na ozemlju držav članic Evropske unije zatočišče zase in za svoje premoženje. Z njimi na različne načine sodelujejo oziroma so sodelovale številne države članice Evropske unije in gospodarske družbe s sedežem na njihovem ozemlju. Nekatere države so jim oziroma jim še vedno ponujajo državljanstva ali stalna prebivališča v zameno za finančne in nepremičninske naložbe. »Umazane« naložbe so preko posrednikov našle pot tudi v žepe političnih skrajnežev na obeh skrajnih kotih ideološkega spektra, s čimer neposredno vplivajo na volilne rezultate v evropskih ustavnih demokracijah. Številni komentatorji v zadnjih letih dokazujejo, da so prav takšne naložbe vsaj delno financirale kampanjo za odhod Združenega kraljestva iz Evropske unije.
Uredba o omejevalnih ukrepih v prvem odstavku 3. člena določa, da se »zamrznejo … vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti, posesti ali pod nadzorom katere koli fizične ali pravne osebe, subjekta ali organa iz Priloge I.« Drugi odstavek istega člena določa, da je »Fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom iz Priloge I … prepovedano neposredno ali posredno dajati na razpolago ali v korist kakršna koli sredstva ali gospodarske vire.« Imena fizičnih in pravnih oseb iz Priloge I (še) niso javno objavljena. Preambula uredbe v 4. točki v tej luči sporoča, da »za izvajanje te uredbe in za zagotovitev čim večje pravne varnosti v Uniji bi bilo treba javnosti razkriti imena in druge ustrezne podatke o fizičnih in pravnih osebah, subjektih in organih, katerih sredstva in gospodarske vire je treba v skladu s to uredbo zamrzniti.« Svet Evropske unije bo fizične ali pravne osebe, subjekte in organe lahko soglasno uvrstil v Prilogo 1 na predlog države članice Visokega predstavnika Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Posamezni subjekti bodo lahko uvrstitev na seznam ex post facto izpodbijali pred Sodiščem Evropske unije.
Sklep v 2. točki določa, da »Kršitve in zlorabe človekovih pravic po vsem svetu so še vedno zelo zaskrbljujoče, tudi znatna vpletenost nedržavnih akterjev v zlorabe človekovih pravic po vsem svetu in resnost mnogih takšnih dejanj.« 4. točka preambule »poudarja pomen mednarodnega prava s področja človekovih pravic ter vzajemno delovanje mednarodnega prava s področja človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava pri preudarkih o uporabi ciljno usmerjenih omejevalnih ukrepov v skladu s tem sklepom.« Svet Evropske unije s sklepom »vzpostavlja okvir za ciljno usmerjene omejevalne ukrepe za obravnavanje hudih kršitev in zlorab človekovih pravic po vsem svetu.« (1. člen). Tako Uredba in sklep primeroma naštevata prepovedana dejanja, za katere veljata in sicer »(a) genocid; (b) kazniva dejanja zoper človečnost; (c) naslednje hude kršitve ali zlorabe človekovih pravic: (i) mučenje in drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje; (ii) suženjstvo; (iii) izvensodne in samovoljne usmrtitve in poboji ter usmrtitve in poboji po hitrem postopku; (iv)prisilno izginotje oseb; (v) samovoljne aretacije in pridržanja« (prvi odstavek 2. člena Uredbe; prvi odstavek 1. člena Sklepa). Oba pravna vira torej veljata za zgornje kršitve človekovih pravice, pri čemer zgornjo opredelitev dopolnjujeta še z ilustrativnim naštevanjem »drugih kršitev ali zlorab človekovih pravic, kolikor so te kršitve ali zlorabe razširjene, sistematične ali kako drugače resno zaskrbljujoče glede na cilje skupne zunanje in varnostne politike iz člena 21 PEU« (točka d) prvega odstavka 2. člena Uredbe; prvi odstavek 1. člena Sklepa).
Civilna družba in nekatere države članice so že dolgo lobirale za vzpostavitev evropskega sistema sankcij za kršitve človekovih pravic. Svet Evropske unije je s sprejetjem obeh pravnih virov zagotovo storil korak naprej pri sankcioniranju kršitev človekovih pravic po svetu. Države članice Evropske unije so tako vsaj delno sledile nekaterim evropskih državam, ki so v zadnjih letih sprejele t.i. Magnitskijeve zakone. Hkrati se poraja tudi kanček dvoma ali bo sistem zaživel tudi v praksi, saj je odvisen od soglasne odločitve predstavnikov držav članic, ki sedijo v Svetu Evropske unije. Sprejet sistem sankcij je resnično obsežen, ker se ne nanaša le na fizične osebe, temveč tudi na pravne osebe, torej gospodarske družbe, ki so lahko vpletene v kršenje človekovih pravic. Sankcioniranje je hipotetično lahko zelo daljnosežno, saj vemo, da so v nekaterih avtokratskih državah največje gospodarske družbe povezane z državnimi oblastmi oziroma so v njihovi lasti. Številne takšne gospodarske družbe so tudi izjemno dejavne na trgu Evropske unije.
V preteklosti so nekatere države članice že blokirale sprejetje nekaterih odločitev zaradi svojih gospodarskih interesov v tretjih državah, ki ne varujejo najbolje človekovih pravic. Kako bodo hipotetično glasovali predstavniki slovenske države v Svetu Evropske unije, ko bo na agendi uvrstitev fizičnih in pravnih oseb iz Belorusije v Prilogo I, medtem ko imajo tam nekatera slovenska podjetja neposredne gospodarske interese? Na papirju je trenutno vse lepo in prav, a izzivi bodo vidni takoj, kot bo Svet Evropske unije odločal o prvih vključitvah fizičnih in pravnih oseb, organov in subjektov v Prilogo 1. Takrat se bo šele pokazalo kako in koliko države članice EU vrednotijo varstvo človekovih pravic in vladavino prava v razmerju do pragmatičnih interesov.
