Evropsko sodišče za človekove pravice je zoper slovensko državo do sedaj podalo krepko čez tristo sodb z ugotovljeno kršitvijo vsaj enega člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V zadnjih letih se je število sodb z ugotovljenimi kršitvami občutno znižalo, kot se je znižalo tudi število pritožb, ki jih je ESČP sprejelo v vsebinsko obravnavo. Številne kolegice in kolegi se zato upravičeno sprašujejo ali nižje število sodb pomeni izjemno izboljšanje varstva človekovih pravic v slovenski državi? Trditi kaj takega, bi bilo utopično in neprepričljivo. Varstvo človekovih pravic v slovenski državi že desetletja in več trpi zaradi njihovih ideoloških zlorab. Različne interesne skupine v slovenski družbi uresničujejo človekove pravice le do tiste mere, ki še ustreza njihovi ideologiji. Razloge za nižje število sodb ESČP je zato iskati kje drugje. V praksi se zato uresničevanje človekovih pravic v zadnjih desetih letih ni kaj bistveno izboljšalo.
Ali je več kot tristo obsodilnih sodb spremenilo slovensko državo na boljše? Kot ugotavljamo v številnih raziskavah, med drugim tudi v lanskoletni znanstveni monografiji, so sodbe v dobršni meri zgradile Potemkinovo vas. ESČP je pomagalo vzpostaviti sodobne normativne standarde varstva človekovih pravic, ki pa se nato niso uresničevali v praksi. Ali je bila večina sodb ESČP izvršena v slovenskem pravnem redu? Predstavniki različnih državnih oblasti se radi pohvalijo, da je slovenska država vzorna učenka pri izvrševanju sodb. Države morajo za izvršitev sodb ESČP izplačati odškodnino, sprejeti konkretne in splošne ukrepe. Kako natančno Odbor ministrov Sveta Evrope res nadzira izvrševanje sodb ESČP? Ali zaključek zadeve pred Odborom ministrov pomeni, da je slovenska država sodbe ESČP dejansko izvršila v svojem pravnem redu in ponotranjila njihova sporočila?
Normativno morda že. Kaj pa v praksi z vidika ponotranjenja vrednot EKČP? So ljudje v državnih oblasteh res ponotranjili vsa sporočila sodb ESČP zoper slovensko državo? Ali Odbor ministrov Sveta Evrope kot nadzorni organ glede izvrševanja sodb ESČP lahko izmeri, v kolikšni meri so bile sodbe resnično ponotranjene ali zgolj potrjuje diplomatske zaveze držav pogodbenic? Ali opravlja empirične analize učinkovanja sodb ESČP? Za lažje razumevanje si poglejmo tri primere (ne)izvrševanja sodb ESČP zoper slovensko državo.
Prvič: ESČP je v zadevi Koprivnikar odločilo, da je slovenska država zaradi kršila načelo zakonitosti, ki ga varuje 7. člena EKČP. Vrhovno sodišče se je kasneje z dvomljivo strokovno razlago izognilo izvršitvi sodbe ESČP v zadevi Koprivnikar. Odbor ministrov Sveta Evrope je nato 1. julija 2020 enako brez prepričljive obrazložitve zaprl zadevo, ne da bi natančno presodil ali je obrazložitev slovenskega Vrhovnega sodišča skladna s sodno prakso ESČP.
Drugič: ESČP je v eni mednarodno bolj odmevnih sodb v zadevi Šilih odločilo, da je slovenska država zaradi dolgotrajnih postopkov pred slovenskimi sodišči kršila postopkovne obveznosti glede pravice do življenja. Po dolgih letih je slovenska država 23. decembra 2016 s pritožnikom sklenila sodno poravnavo, ki je med drugim vključevala vrsto ukrepov splošne narave. Med drugim je projekt Šilih obravnaval »… tako izvorne razloge oziroma postopke za preprečevanje in raziskovanje razlogov za napake oz. poslabšanje zdravja ali smrt pacienta med zdravstveno obravnavo.« Vlada RS je sicer leta 2018 potrdila Poročilo o učinkih izvedenih ukrepov iz projekta Šilih. Kasneje je bilo v letu 2019 pripravljeno še eno poročilo. A za dokončno oceno dometa sodbe ESČP v zadevi Šilih bi bila potrebna empirična študija glede učinkov, ki so jih vsi ti ukrepi dejansko imeli v praksi slovenskega zdravstva in sodstva. Odbor ministrov Sveta Evrope je zadevo zaključil 5. septembra 2019.
Tretjič: ESČP je v zadevi A.V. ugotovilo, da je slovenska država kršila svoje pozitivne obveznosti, da pritožniku zagotovi pravico do družinskega življenja, ker mu slovenska sodišča več let niso omogočila stikov z njegovimi otroki. Ni jasno, ali je slovenska država izvršila sodbo tako, da bi pritožniku omogočila dejanske in učinkovite stike z otroci. Odbor ministrov Sveta Evrope je kljub temu 4. junija 2020 zadevo zaključil kot izvršeno.
Izvrševanje sodb ESČP je zato večplastni postopek interdisciplinarne narave. Terja predanost države, ki presega le sprejemanje normativnih aktov in diplomatskih zavez. Sodbe ESČP je potrebno izvrševati tudi v praksi resničnega življenja. Hkrati morajo države pogodbenice zagotavljati povratno zanko med cilji in zavezami iz svojih poročil Odboru ministrov Sveta Evrope in njihovim učinkovanjem v praksi. Če država ne vzpostaviti sistema kakovosti nad izvrševanjem sodb ESČP, je vprašanje, kakšna je dodana vrednost njegovih sodb. Ali so sodbe ESČP zgolj pravna klofuta, ki ne izboljša dejanskega varstva človekovih pravic v praksi, saj niti (nekaterim) pritožnikom ne zagotavlja poprave krivic?
Domači pravni redi lahko vedno najučinkovitejše varujejo človekove pravice. ESČP lahko tako le dopolnjuje domače varstvo, nikoli pa mu ga ne bo uspelo v celoti nadomestiti. Zadnje bo še bolj pomembno, ko bo čez nekaj mesecev v veljavo stopil Protokol št. 15 k EKČP, ki poudarja primarnost domačega varstva človekovih pravic. Zato je nujno, da država ne opravi zgolj golega normativnega izvrševanja sodb ESČP, temveč da njihove vrednote ponotranjijo vse institucije demokratične in pravne države. Tega se mora zavedati tudi sodstvo, ki mora od najnižje do najvišje ravni pošteno varovati človekove pravice in temeljne svoboščine. Enako velja za Ustavno sodišče, ki še naprej nadaljuje z vidika vrednot človekovega dostojanstva neprepričljivo prakso, ko že vrsto let v vsebinsko obravnavo sprejema le nekaj odstotkov ustavnih pritožb. Ustavno sodišče je v letu 2020 v vsebinsko obravnavo sprejelo le 24 od 1213 ustavnih pritožb, torej le 1,9 odstotka (Poročilo o delu Ustavnega sodišča za leto 2020, tabela 17, str. 94).
Države pogodbenice EKČP bodo težko zagotovile učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če bodo v vsebinsko obravnavo sprejemale le nekaj odstotkov ustavnih pritožb. Izvrševanje sodb ESČP zato ne more biti in ni le normativni proces, temveč predvsem sociološko-pravni proces ponotranjenja temeljnih vrednot EKČP. Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin bo v slovenski družbi težko bolj kakovostno, enako in pluralno, če jih različne veje državnih oblasti in njihovi nadzorniki ne bodo varovali učinkovito in skladno z vrednotami EKČP ter sodno prakso ESČP.
