Slovenska država bo čez nekaj dni praznovala tridesetletnico svojega obstoja. Trideset let v življenju neke države ni dolga doba. Nekateri menijo, da so obletnice nepomembne, da sodijo v muzejske dvorane, ki jih obiščejo le redki. Po drugi strani obletnice ponujajo priložnost, da s pregledom za nazaj ugotovimo kje smo in se vprašamo kam naprej gremo. Da se zavedamo preteklih dosežkov, in si za vnaprej zastavimo nove visoke cilje. Tridesetletnica slovenske države nas spominja na tisto kratko časovno obdobje na koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je slovenski narod zedinil, tudi s spodbudo in izjemnim pogumom nekaterih posameznikov, izobčencev in disidentov v nekdanjem jugoslovanskem režimu in se brezpogojno odločil za skupno pot. Slovenski narod je v tistem prelomnem obdobju švignil skozi priprta vrata zgodovine, ko je padala železna zavesa in se je širom srednje in vzhodne Evrope vil veter demokratičnih sprememb. Ustanavljanje novih držav je v sedanjem trenutku veliko težji projekt kot je bil pred tridesetimi leti, kot dobro vedo v Kataloniji in Baskiji.
Do ustanovitve slovenske države je lahko prišlo na podlagi odrekanja in truda številnih posameznikov in skupin, ki so skozi stoletja ustvarjali slovenski narod in oblikovali slovensko narodno identiteto skozi celotno pot, kar ni bil mačji kašelj. Stoletja je bilo prebivalstvo na današnjem ozemlju obravnavano kot objekt, ne subjekt pravic. Menjavali so se takšni in drugačni kolonizatorji in imperialisti, ki so slovenske ljudi preprečevali, da vedo kaj je za njih najbolje. Mnogi so zanje žrtvovali svoja življenja, drugi najboljša leta svojega življenja, tretji so po desetletjih življenja in borbe za slovensko stvar v tujini umrli brez možnosti, da bi ponovno stopili na slovensko zemljo. Kljub osebnim tragedijam, odrekanju in trudu je nastanek slovenske države terjal tudi kanček sreče, ki je se je pokazal v tistem zgoščenem zgodovinskem času.
Eden izmed tistih posameznikov, ki so si odrekali za slovensko stvar, je bil tudi general in pesnik Rudolf Maister. V naselju Zavrh v Slovenskih goricah so že v prejšnjem režimu v naselju postavili stolp v spomin na generala Maistra, po demokratizaciji pa so ga nadomestili z novim razglednim stopom z lepim razgledom po severovzhodnih delih Slovenije, na katerem sedaj visoko plapola slovenska zastava. Naselje krasi tudi lepo urejen spominski muzej v spomin na Maistra, ki se nahaja v hiši njegovega prijatelja Frana Štupica. V spominskih sobah že nekaj let lahko obiščemo lično urejeno stalno razstavo, kjer njeni ustvarjalci predstavljajo glavne poudarke njegovega življenja. Kustosi njegovo življenje predstavljajo skozi prizmo najpomembnejših trenutkov nastajanja slovenske narodne identitete. Odlika muzeja ni le, da predstavlja življenjsko pot generala Maistra, temveč predvsem, da jo umesti v nastajanje slovenskega naroda in njegove lastne identitete. Spominska soba predstavlja most med trudom posameznikov, ki so si pred stoletjem in več prizadevali za nastanek državne tvorbe slovenskega naroda, in sedanjimi generacijami, ki živijo na njihovih dosežkih. Maister je verjel v slovensko stvar in njene ljudi, kot je tudi čutil povezanost s preteklimi generacijami.
Ko se danes spominjamo dogodkov izpred tridesetih let, pogrešamo takšno povezanost slovenskega prebivalstva kot se je izrazila v ključnih trenutkih oblikovanja njegove identitete. Pogrešamo predanost skupni zgodovini, običajem in kulturi slovenskega naroda, ki so podali podlago za demokratizacijo in nastanek slovenske države na začetku devetdesetih let. Nasprotno lahko ponekod opazujemo kako nekateri patriotsko praznovanje slovenskih običajev, kulture in tradicije označujejo kot skrajni nacionalizem. Predanost slovenščini, kulturi in običajem slovenskega naroda se pogosto predstavlja kot nekaj nezaželenega. Društvom, organizacijam in posameznikom, ki si prizadevajo za njihovo ohranjevanje se ponekod, še posebej v urbanih središčih posmehuje in se jih obmetava s takšnimi ali drugačnimi psovkami.
Preambula najvišjega dokumenta tako slovenskega ustavnega reda kot tudi celotne družbe je jasna in odgovarja na vse zgornje opise in dileme. Tako lahko v preambuli ustave slovenske države vsak prebere temelje slovenske države, ki izhajajo iz »… temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe« kot tudi »…iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost,…«. Preambula tako izvor slovenske države črpa iz »večstoletnega boja Slovencev za narodno osvoboditev«, s čimer ustvarja odgovornost sedanjih generacij do preteklosti in prihodnosti. Tudi zato je pomembno, da se v slovenski družbi zavedamo pomena vrednot človekovega dostojanstva, solidarnosti in medsebojnega sodelovanja, svobode, enakosti in pluralizma. Če smo jih pred tridesetimi leti znali udejanjiti in preliti v resnična dejanja, jih znamo v danem trenutku uresničevati le izjemoma. Pravijo, da si prihodnost napovedujemo iz preteklosti. Morda lahko vsi skupaj najdemo navdih za življenje v slovenski državi v prihodnje prav iz časa izpred tridesetih let, ko smo se znali povezati, sodelovati in spoštovati temeljne vrednote slovenstva. Ko opazujemo slovensko zastavo na vrhu stolpa na Zavrhu se zavemo, da tja ni prišla sam po sebi, kot tudi, da smo v preteklosti znali medsebojno sodelovati in se dogovoriti za temeljne prihodnje cilje. Morda bomo tega zmožni tudi kdaj v prihodnosti.
