Tranzicijska pravičnost označuje prehod iz nedemokratičnega in totalitarnega v nov demokratičen sistem, ki temelji na varstvu človekovega dostojanstva in uresničevanju vladavine prava. Vključuje ukrepe tako povračilne (retributivne) kot tudi obnovitvene (restorativne) pravičnosti. Povračilno pravičnost, ki vključuje uveljavljanje individualne kazenske odgovornosti domnevnih storilcev, nismo v slovenski družbi nikoli uresničili. Nihče ni in ne bo odgovarjal za izven sodna hudodelstva zoper človečnost zoper deset tisoče žrtev po drugi svetovni vojni. Slovensko pravosodje ni želelo oziroma ni bilo zmožno pošteno, neodvisno in učinkovito preganjati domnevnih storilcev hudodelstev. Ustavno sodišče RS je sicer v prvem mandatu vzpostavilo standarde ustavne demokracije in vladavine prava, ki pa v naslednjih dveh desetletjih niso bili ponotranjeni. Vrhovno sodišče RS je res razveljavilo številne nepoštene sodbe iz totalitarnega sistema, a kaj ko se je spotaknilo ob najpomembnejši zadevi (št. I Ips 306/2009) glede kengurujevskih Kočevskih procesov v oktobru 1943. Zato se mora z zadevo ukvarjati Ustavno sodišče RS, ki pa se verjetno sooča s podobnimi težavami kot celotna slovenska družba.
Slovenska država, še posebej njena zakonodajna in izvršilna oblast sta del uspehov požela z nekaj ukrepi restorativnega vidika tranzicijske pravičnosti. Restorativna pravičnost se ukvarja s preučevanjem odnosa in poskusom pomirjenja med žrtvami in storilci, vključno vsaj z deklarativnimi opravičili države, storilcev in njihovem kesanju. V tem kontekstu je vsaj delna zgodba o uspehu Zakon o popravi krivic, ki je ustvaril podlago, da je lahko Komisija za izvajanje zakona v zadnjih desetletjih žrtvam kršitev človekovih pravic podelila status nekdanjih političnih zapornikov in odškodnine. Nekatere institucije demokratične in pravne države so se uradno opravičile za sistematične kršitve človekovih pravic v preteklem režimu. Država je preko Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč vsaj delno evidentirala in kasneje uredila nekaterih od večjih grobišč, res pa je, da številna ostajajo neurejena, ne da bi žrtvam zagotovili pravico do dostojnega pokopa in groba.
Na drugi strani vse od demokratizacije naprej v slovenski državi izostaja morda najpomembnejši vidik restorativne pravičnosti, to je pomirjanje in vsaj minimalno dostojanstveno voden dialog med žrtvami in domnevnimi storilci. Do pravega in pristnega dialoga med žrtvami in storilci v slovenski družbi nikdar ni prišlo. Domnevni storilci in del slovenske družbe niso nikdar priznali povojnih hudodelstev zoper človečnost na slovenskem ozemlju. Večina jih je skupaj s svojo individualno odgovornostjo odšla na drugi svet. Enako zaskrbljujoča so skoraj sistematična in vsesplošna zanikanja storjenih hudodelstev v delih slovenske družbe, vključno z mlajšimi generacijami. Cilj restorativne pravičnosti je zavedanje in ponotranjenje zavedanja o kršitvah človekovih pravic, da v prihodnosti ne bi nikoli več prišlo do ponovitve takšnih in podobnih hudodelstev.
Tranzicijska pravičnost v slovenski družbi ne le, da ni v celoti nezaželena tema, temveč je tema o kateri si večina odločevalcev in deležnikov v javnem prostoru načrtno in premišljeno zatiska ušesa. Pogosto od različnih deležnikov slišimo, da je potrebno le gledati naprej in pustiti kršitve v preteklosti in kosti žrtev v gozdovih in jamah. Slovenska družba iz leta v leto vse bolj živi, kot pravi Aleš Maver, v svojih getih. Geti se medsebojno redko srečujejo, kaj šele, da bi se želeli medsebojno srečati in debatirati. Vsi (ne)srečni v svojih svetovih, kjer velja le njihova resnica. V getih drugače misleči niso dobrodošli. Nasprotno misleči so preganjani. Dialoga in pluralnosti ni, preživijo le enako misleči. Odsotnost dialoga ni lastna le tranzicijski pravičnosti, temveč celi vrsti perečih vprašanj v slovenski družbi, od upravljanja z epidemijo in njenimi posledicami, do vprašanja kako bomo v slovenski družbi živeli v prihodnosti. Dileme in posledice izostale tranzicijske pravičnosti so se tako razširile na celotno družbo. Tranzicijska pravičnost slovensko državo drži v šahu že več kot trideset let po njenem nastanku. V tem času odločevalci in različni deležniki v slovenski družbi niso znali oziroma niso želeli uresničiti visokoletečih ciljev sprave. Prevzem odgovornosti, kesanje in opravičila so v večinski meri izostali. Zato je potreben drugačen pristop s ciljem medsebojnega spoštovanja in dialoga.
Odločevalci in deležniki v slovenski družbi si morajo prizadevati vsaj za sobivanje v slovenski družbi. Na severu Španije, v njeni avtonomni pokrajini Baskiji, se v zadnjem desetletju dokaj dobro po več desetletjih terorističnih hudodelstev prizadevajo za medsebojno sobivanje in spoštovanje prej na smrt sprtih strani. Sobivanje ne pomeni življenja kot ga živimo v slovenskih getih, temveč terja prizadevanje za izboljšanje dialoga, strpnosti, širokosrčnosti in razumevanja drug drugega. Do sobivanja ne bo prišlo samo po sebi, temveč morajo institucije demokratične in pravne države po zgledu baskovske vlade pripraviti strategijo z natančno predvidenimi cilji in merljivimi kazalniki. Sobivanje seveda zahteva od vsakega od nas, da si prizadevamo poslušati druge, strpno sodelovati v dialogu in predlagati razumne življenjske izkušnje za izboljšanje življenja v slovenski družbi.
