Vsak sodnik oblikuje svojo ideologijo tako v razmerju varstva individualnih pravic kot v razmerju do državne oblasti, varstva tržnega gospodarstva in posegov vanj ter horizontalnega varstva človekovih pravic v razmerju do drugih posameznikov in družbenih skupin. Vsakokratna večina v zakonodajni veji oblasti si zato prizadeva, da bi na najvišje sodišče, bodisi na vrhovno sodišče bodisi na ustavno sodišče, v ustavni demokraciji postavila čim več podobno mislečih posameznikov.
Predsednik Trump je v svojem štiriletnem mandatu na Vrhovno sodišče predlagal kar dva sodnika in sodnico. Večina v zakonodajni veji slovenske državne oblasti je v mandatu 2014-2018 izvolila kar šest ustavnih sodnikov in sodnic, s čimer je podobno kot predsednik Trump v Združenih državah vzpostavila dotično sodniško ideologijo na Ustavnem sodišču. Trenutnemu mandatu zakonodajne veje oblasti je uspelo izvoliti le dva ustavna sodnika, pri čemer se več kot eno leto zatika pri izvolitvi devetega sodnika četrtega mandata Ustavnega sodišča. Sodnica Jadek Pensa po sili razmerja sil v Državnem zboru še naprej opravlja svoje delo, čeprav ji je mandat potekel že več kot pred enim letom. Kolega Avbelj upravičeno opozarja, da so zavrnitve že treh kandidatov za ustavnega sodnika pomembne za »ustavno krizo« in kot tudi za »... popolni zaton parlamentarne odgovornosti na Slovenskem«.
A v slovenski ustavni demokraciji poleg kolega in še peščice ostalih komentatorjev komajda kdo skomigne zaradi tako eklatantnega kršenja ustave, kaj šele da bi kdo o tem poročal Evropski komisiji in evropski strokovni javnosti kot o še eni kršitvi vladavine prava v slovenski državi v zadnjem letu in pol. Trenutna pat situacija sicer odpira zanimivo ustavnopravno vprašanje, kakšna je pravna narava odgovornosti trenutnih članov zakonodajne veje oblasti zaradi takšnega kršenja ustave?
Praksa trenutne sestave zakonodajne oblasti priča o skoraj popolnem razkroju slovenske ustavne demokracije in njenih institucijah v zadnjih nekaj desetletjih. Zaton vladavine prava in ustavne demokracije v slovenski družbi namreč živimo že od devetdesetih let naprej. Pravzaprav smo v slovenski družbi le redko kdaj poznali kaj drugega, kot le vladanje s pomočjo prava. Takšna pat pozicija ni nekaj neobičajnega v tranzicijskih ustavnih demokracijah s šibkimi institucijami pravne in demokratične države. Štirim sodnikom španskega ustavnega sodišča je njihov mandat potekel že novembra 2019, pa trije od njih svojo funkcijo še naprej opravljajo (med njimi sta tudi trenutni predsednik sodišča Juan José González Rivas in podpredsednica Encarnación Roca). Četrti sodnik je sam odstopil, a ga parlament še ni nadomestil, tako da je na španskem ustavnem sodišču trenutno le enajst od dvanajstih sodnikov. Največji španski politični stranki, socialistična in ljudska, se že skoraj dve leti ne moreta dogovoriti o kandidatih za štiri nove člane ustavnega sodišča (in med drugim niti še o nekaj članih nekaterih drugih institucij španske demokratične in pravne države). A Evropska komisija španske težave v letošnjem poročilu obravnava le bežno.
Prevlada določene ideologije je morda še bolj problematična, če imajo sodniki doživljenjski mandat, kot ga uživajo sodniki Vrhovnega sodišča Združenih držav. Zato nekateri ameriški politiki kot tudi profesorja prava že dalj časa pozivajo za razširitev sestave sodišča Združenih držav, s čimer naj bi zagotovili ravnotežje med dvema prevladujočima sodniškima ideologijama (glej denimo tu in tu). A v danih političnih razmerah se zdi ta rešitev, kot denimo v svojem prispevku ugotavljata tudi profesorja Epps in Sitaraman, malo verjetna. V slovenskem javnem prostoru se predlogi za razširitev sestave Ustavnega sodišča še niso pojavili. Eden od razlogov je praksa trenutne sestave Državnega zbora, kjer je predsedniku republike že trikrat spodletelo s svojim predlogom kandidatov za ustavne sodnike. Po drugi strani si je v sedanjih razmerah težko predstavljati, da bi katera koli politična sila zbrala zadostno ustavno dvotretjinsko večino za spremembo 1. odstavka 163. člena Ustave.
Da zakonodajna oblast z izvolitvijo sebi bližnjih posameznikov lahko vpliva na sodniško ideologijo, jasno izhaja iz nekaterih odločitev ameriškega Vrhovnega sodišča pa tudi slovenskega Ustavnega sodišča v njegovih zadnjih mandatih. Sodna ideologija sama po sebi ni problematična, vse dokler so odločbe prepričljivo obrazložene in kot take sprejete v strokovni javnosti ter dokler sodniki znajo spoštovati prepoved dejanskih in navideznih konfliktov interesov. Če je izvršilna oblast izvoljena na poštenih volitvah, je pričakovati, da bo prek večine v zakonodajni oblasti na Ustavno sodišče postavila podobno misleče strokovnjake.
A praksa zakonodajne veje oblasti pri izvolitvi sodnikov na slovensko Ustavno sodišče ni neproblematična. V šibki ustavni demokraciji kot je slovenska, zagotovo ni higienično, da ima nek mandat Državnega zbora možnost, da na Ustavno sodišče izvoli kar šest ustavnih sodnikov. Takšna ureditev daje vsakokratni večinski politični ideologiji v zakonodajni veji oblasti možnost, da za naslednjih devet let prevzame večino na Ustavnem sodišču, ki bo tam ostala tudi ko stranke, ki so sodnike izvolile, sploh ne bodo imele več poslancev. Slednje zato lahko neposredno vpliva na uresničevanje vladavine prava in varstva človekovega dostojanstva. Zato se moramo, ko spremljamo razkrajanje vladavine prava v Vzhodni Evropi ozreti tudi vase, saj je prevzem najvišjih sodišč možen tudi v slovenski ustavni demokraciji, morda na bolj subtilen in neopazen način, a je vseeno zelo verjeten. V trenutni pat situaciji je zato čas, da predsednik republike in ostali deležniki v institucijah demokratične in pravne države resno razmislijo, ali je sedanja ureditev volitev ustavnih sodnikov še ustrezna in primerna za polnokrvno uresničevanje slovenske ustavne demokracije.
