V zadnjih dneh lahko poslušamo zaveze voditeljev držav in največjih gospodarskih družb na področjih varovanja okolja, človekovih pravic in dobrega korporativnega upravljanja. Zdi se, da se več pogovarjajo o letnicah do katerih morajo izpolniti zahteve, kot pa o njihovi vsebini. A bolj kot so njihove časovne zaveze oddaljene, manj so prepričljive. Evropsko in globalno gospodarstvo nasploh sta pred izzivom, kako znižati negativne učinke poslovanja gospodarskih družb, ne da bi ogrozili njihov poglavitni namen. Podjetja si morajo navsezadnje še vedno v prvi vrsti prizadevati za dobiček in čim višjo dodano vrednost, ki jo lahko prinašajo lastnikom.
A gospodarske družbe so del širšega družbeno-ekonomskega okolja tako v domačih sistemih kot tudi širše. Zato nekatere v zadnjih letih pozorno poslušajo pozive znanstvenikov, raziskovalcev, različnih regionalnih in mednarodnih organizacij, civilnodružbenih in ostalih deležnikov, da morajo tudi same priporočiti k bolj odgovornem poslovanju na področju človekovih pravic, okolja in dobrega upravljanja. Ni dvoma, veliko je odvisno od držav samih, še posebej v državah kot sta Rusija in Kitajska, pa tudi v Sloveniji, kjer je še vedno dobršen del gospodarstva v lasti in upravljanju države.
Države so pred desetimi leti v okviru Združenih narodov sprejele Smernice za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu, ki od držav in gospodarskih družb zahtevajo, da bodo spoštovale in varovale človekove pravice. Smernice so države zavezale, da sprejmejo Nacionalne akcijske načrte za izboljšanja varstva človekovih pravic v gospodarstvu. Varstvo človekovih pravic terja zavzetost držav in gospodarskih družb do spoštovanja okolja in zmanjšanja učinkov podnebnih sprememb. Po desetih letih je le nekaj manj kot trideset držav sprejelo nacionalne akcijske načrte za izboljšanje varstva človekovih pravic. Države na globalnem jugu ne želijo oziroma zaradi pomanjkanja kapacitet niso zmožne oblikovati načrta usmerjenih javnih politik za izboljšanja varstva človekovih pravic in boja proti podnebnim spremembam. Po drugi strani gospodarske družbe rade v javnosti govorijo o »družbeni odgovornosti« in »trajnosti poslovanja«.
Le nekatere evropske države, kot sta Francija in Nemčija so v zadnjih letih sprejele zakone, ki od večjih gospodarskih družb zahtevajo obvezni nadzor nad varstvom človekovih pravic in okolja v globalnih oskrbovalnih verigah. Gospodarstvo v večini evropski držav ni naklonjeno dodatni regulaciji. Varstvo človekovih pravic in okolja ter zagotavljanja dobrih praks korporativnega upravljanja v gospodarstvu je redko del osrednjih poslovnih politik. Največja evropska podjetja poročajo o nefinančnih kazalnikih poslovanja zato, ker so pravno zavezana, in ne zato, ker jih večina to želi. Le redke gospodarske družbe merijo spoštovanje nefinančnih kazalnikov in na njihovi podlagi spreminjajo poslovanje.
Države, nekatere gospodarske družbe in najbolj premožni zemljani so v zadnjih dneh v Glasgowu po tekočem traku obljubljali vrtoglave zneske za naložbe v tista podjetja, ki obljubljajo projekte, ki varujejo človekove pravice in okolje. Dokler bodo le redki naložbeni skladi usmerili naložbe iz industrij, ki sistematično delujejo zoper človekove pravice in okolje, do reforme ne bo prišlo. Številni investitorji se sprašujejo, zakaj umikati naložbe iz sicer dobičkonosnih podjetij in industrije? Kako lahko države, ki same kršijo najosnovnejše zaveze, nadzirajo gospodarske družbe, ki jim je mar za podnebne spremembe.
Iniciative v zasebnem sektorju so kljub temu, da polnijo naslovnice elitnega globalnega finančnega tiska, še vedno prej izjema kot pravilo. Dokler ne bodo v večini evropskega in z njim slovenskega gospodarstva sami od sebe iskali poslovne in naložbene priložnosti v projektih, ki ne le sledijo, temveč neposredno izboljšujejo raven varstva človekovih pravic in okolja, bodo zaobljube ostale le v Glasgowu ali na enem od prihodnjih podnebnih vrhov. Regulacija sicer lahko malo prestraši člane upravnih odborov in nadzornih svetov gospodarskih družb, ne more pa sama po sebi spremeniti ustaljene poslovne prakse.
Ko bo gospodarstvo samo po sebi prepoznalo priložnosti v varstvu človekovih pravic in boju zoper podnebne spremembe v poslovanju, bodo obljube iz slonokoščenih stolpov postale resničnost. Osamljene prakse nekaterih družb, ki sicer obljubljajo milijarde in milijarde naložb, niso in ne bodo dovolj za spremembo paradigme pri poslovanju. Enako ne bodo dovolj spremembe v potrošništvu. Do spremembe mora priti od zgoraj navzdol v vodstvih največjih in najvplivnejših gospodarskih družb, ki bodo sprožile izvirne pristope pri poslovanju in spodbudile nadaljnje naložbe. Delo znanstvenikov, raziskovalcev, mednarodnih organizacij in civilne družbe je, da prepričajo odločevalce in odgovorne v državnih institucijah in gospodarstvu, da bolj odločno stavijo na varstvo okolja, človekovih pravic in dobrega korporativnega upravljanja pri poslovanju. S tem lahko spodbudijo gospodarstvo, da končno začnejo poslovne priložnosti iskati tudi na področjih, ki se v tem trenutku ne zdijo zanimiva oziroma kjer bo mogoče kovati dobičke šele čez nekaj let.
Gospodarstvo mora tudi s pomočjo države zagotoviti, da bodo naložbe, ki spodbujajo varovanje človekovih pravic kot tudi okolja, enako oziroma bolj dobičkonosne kot tiste, ki jim nasprotujejo.
