Država in nedržavni subjekti so v demokratični in pravni državi nosilci obveznosti do varstva pravice do življenja. V času epidemije je s covidom-19 v slovenski družbi umrlo že preveč ljudi. Strokovnjaki za modeliranje so prikazali, da bo v naslednjih tednih in mesecih s covidom-19 umrlo vsaj še nekaj sto oseb, še več jih bo trpelo zaradi dolgotrajnih posledic covida-19. Kaj mora država in vsi mi kot zasebniki storiti, da preprečimo vsaj katero od predvidenih smrti in da zadostimo lastnim obveznostim do varstva pravice do življenja?
Številne družine so v zadnjih dveh letih zaradi covida-19 izgubile najdražje. A prepogosto se zgodbe žrtev zanemarjajo in se o njihovi smrti poroča le kot o golih številkah. Od začetka epidemije poudarjamo, da si morajo vsi deležniki v slovenski družbi prizadevati, da preprečijo presežne smrti. Državne obveznosti do pravice do življenja izhajajo iz individualne in kolektivne dimenzije človekovega dostojanstva. Država mora zagotoviti, da njeni organi ne posegajo v pravico do življenja, kot si mora tudi prizadevati, da preprečuje nepotrebne smrti v vodoravnih razmerjih med zasebniki. A vendarle kdo vse je država? Državna uprava? Javna uprava? V času naravnih nesreč kot je tudi epidemija nosijo državne obveznosti ne le institucije sodne, izvršilne in zakonodajne veje oblasti, temveč tudi državne nadzorstvene institucije kot tudi celotna javna uprava.
Izvršilna veja oblasti mora v času epidemije usmerjati in sprejemati politike ter učinkovito in pravočasno ukrepati zoper epidemijo. Po drugi strani morajo tudi ostale institucije pravne in demokratične države zadostiti obveznostim do varovanja pravice do življenja v času epidemije tako, da sledijo ustavnim in mednarodnopravnim obveznostim. 17. člen slovenske ustave in 2. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot samoizvršljivi pravni normi podajata podlago za hitro, učinkovito, skrbno ukrepanje državnih oblasti na podlagi priporočil zdravstvene stroke. Če so te obveznosti do varstva pravice do življenja v luči epidemije normativno jasne, jih je težje izvajati v praksi. Šele statistiki bodo čez nekaj časa lahko denimo podali podatke koliko ljudi je v času epidemije umrlo zaradi drugih bolezni, ker bolnišnice niso zmogle pravočasno opraviti nujnih in že predvidenih posegov zaradi pomanjkanja postelj in kadra na navadnih in intenzivnih oddelkih bolnišnic.
V epidemiji po drugi strani zasebniki nosimo obveznosti do varstva pravice do življenja, ki jih moramo uresničevati z vsakodnevnim spoštovanjem preventivnih ukrepov v medsebojnih odnosih. Epidemija covid-19 je v slovenski družbi razgalila prevladujoč individualizem, ki je seveda obstajal že pred njenim začetkom. Izkristaliziralo se je, da v slovenski družbi dobršen del prebivalstva zavrača obveznosti do varovanja življenja soljudi. Individualizem je v slovenski družbi veliko bolj izrazit kot v nekaterih zrelih evropskih demokracijah, ki že veliko dlje živijo v tržnem gospodarstvu. Izhaja iz zgodovinske izkušnje slovenske družbe, ki je kot edina evropska država v prejšnjem stoletju trpela pod kar tremi totalitarnimi režimi, ki so skozi desetletja ustvarili nezaupanje in pomanjkanje komunikacije med ljudmi. Če večina slovenske družbe navija za slovensko košarkarsko reprezentanco, to še ne pomeni, da med večino njenih prebivalcev obstaja zadostno zaupanje, povezanost in medsebojno spoštovanje, ki so podlaga za sodelovanje pri varstvu tako osnovne človekove pravice kot je pravica do življenja.
Slovenska država in družba se tekom epidemije sooča s številnimi izzivi, od vprašanja primernosti in nujnosti ukrepov v posameznih valovih, nespoštovanja najosnovnejših preventivnih ukrepov do primerjalno nizke ravni precepljenosti odraslega prebivalstva. Številne smrti zaradi covida-19 in ostalih bolezni bi lahko v slovenski družbi preprečili. A izgubljenih življenj ne bo obudil nihče. Ali in kako lahko slovenska država in družba v naslednjih tednih prepreči nadaljnje smrti s covidom-19 in ostalih zaradi preobremenjenosti zdravstvenega sistema in zdravstvenih strokovnjakov?
Možnosti slovenskega zdravstvenega sistema, ki se tudi izven epidemije sooča s strukturnimi izzivi, niso neomejene. Če bo število bolnikov v bolnišnicah naraščalo, je nujno potrebno zaprositi za pomoč sosednje države, ki razpolagajo z ustrezno opremo in človeškimi viri. A epidemija se ne bo končala v bolnišnicah. Politični deležniki morajo odločiti ali so trenutni ukrepi za varovanje pravice življenja res ustrezni in primerni ali presoditi, da so potrebni strožji ukrepi kot terja zdravniška stroka? Kako najti pravo mero med strožjimi ukrepi za varstvo pravice do življenja in vsaj normalnim življenjem zagotovo ni lahka odločitev? Zagotovo morajo odločevalci po zgledu nekaterih severnih držav razmisliti ali varstvo življenja v tednih nekaj tisočih novih okužb in vsakodnevnih dvomestnih številk umrlih terja uvedbo pogoja cepljenja oziroma prebolelosti neposredno na podlagi samoizvršljive določbe 17. člena slovenske ustave.
Človekovo dostojanstvo ne pripada le vsakem posamezniku v slovenski družbi, temveč tudi skupnosti kot celoti. Prebivalci slovenske države moramo v letošnji jeseni in zimi končno stopiti skupaj in spoštovati preventivne ukrepe od nošenja mask, cepljenja oziroma periodičnega testiranja, da preprečimo še nadaljnje širjenje epidemije in izgubo življenj s covidom-19 ali ostalih bolezni. V slovenski družbi se lahko počasi, z odrekanjem in s trudom izboljša medsebojno spoštovanje, zaupanje in povezanost, ki je podlaga za medsebojno pomiritev in sobivanje. V dneh, ko s covidom-19 znova vsakodnevno umira tako visoko število ljudi je čas za odločen korak v smeri predanosti življenju in sobivanju v slovenski družbi.
