Kaj vse morajo upoštevati gospodarske družbe v času napetosti in pred oboroženimi spopadi? V času napetosti z grožnjo oboroženega spopada se posel pogosto umakne pomembnejšim zadevam. Obstranske zadeve zamenjajo skrbi za golo preživetje. Stiske in negotovosti znajo izkoristiti različni manipulanti, vsevedneži in spletkarji. Oboroženi spopadi spodjedajo vsakršno regulacijo in spodbujajo vprašljive prakse. Ko pride do oboroženih spopadov, pravica do življenja in ostale človekove pravice postanejo drugorazredne. Vzniknejo vojni dobičkarji različnih barv in velikosti, ki grožnjo vojne in oboroženih spopadov izkoristijo za kovanje različnih novih poslovnih »priložnosti«. Višje je tveganje, višji so dobički. Če smo vprašljivost projekta Severnega toka II z vidika varstva človekovih in okolja že izpostavili v eni izmed prejšnjih kolumn, se je projekt dokončno znašel sredi geostrateških igric. V dneh, ko potekajo diplomatske aktivnosti za umiritev krize, se znova odpirajo težka vprašanja reševanja krize, ki poteka že osem let. Napetosti že vrsto let vplivajo tudi na poslovanje gospodarskih družb iz konfliktnih območij.
Domači in regionalni pravni redi sicer sporočajo, da dvoma glede obveznosti gospodarskih družb ne more biti. Ne le države, temveč tudi gospodarske družbe zavezujejo pravila prava človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava. Gospodarske družbe v času napetosti ne smejo same ali skupaj z oboroženimi silami katerekoli barve posegati v pravico posameznika. Gospodarske družbe v mirnem času zavezuje vrsta obveznosti s področja prava človekovih pravic in varstva okolja. Po drugi strani so v času vojne gospodarske družbe toliko bolj zavezane opredelitvi tveganja in sprejetih ukrepov za zmanjšanje kršitev človekovih pravic in varstva okolja. Jasno je, da so nekatera podjetja pripravljena pod grožnjo z vojno več tvegati. Zavedajo se, da se vsakokratne državne oblasti v predvojnem stanju manj posvečajo upravnem nadzoru zasebnega sektorja.
Spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu je sicer v zadnjih desetletjih v srednji in vzhodni Evropi premalo razvito. Le nekaj držav v regiji je sprejelo nacionalne akcijske načrte za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu. Večina držav ni zmogla in noče napredovati na področju poslovanja pri varstvu človekovih pravic. Po eni strani državne institucije in civilna družba pogosto niso zmožne oziroma ne želijo uveljavljati odgovornosti za kršitve človekovih pravic, povezanih s poslovanjem. Po drugi strani pa o obveznostih in odgovornostih podjetij v regiji ni bilo opravljenih veliko raziskav. Natančneje, zelo malo raziskav proučuje prakse varstva človekovih pravic v dobavnih verigah gospodarskih družb, ki poslujejo v srednji in vzhodni Evropi. Zato se tudi dobronamerne gospodarske družbe zaradi grožnje oboroženih spopadov podajajo v neznano, s čimer je seveda tudi tveganje večje.
Evropska unija je že pred leti sprejela ukrepe in sankcije, ki evropskim družbam prepovedujejo sodelovanje s podjetji iz zasedenih območij, še posebej s polotoka Krima. Enako je nekatere gospodarske družbe in posameznike uvrstila na seznam sankcij, s čimer jim je prepovedala potovanja v države članice Evropske unije. Evropske gospodarske družbe dobro vedo, da odsotnost regulacije ustvarja priložnosti za zaslužke. Sankcije seveda ne morejo rešiti dolgoročnih sistemskih vprašanj. Nasprotno. So lahko le kratkoročna rešitev, zato je njihov domet kratek. Po drugi strani pa jih je težko uresničevati v praksi. Nekateri viri že nekaj časa poročajo, da številne evropske gospodarske družbe sankcije že nekaj časa kršijo. Kazni zoper gospodarske družbe, ki kršijo sankcije, praviloma izostanejo.
Evropska ureditev že sedaj zahteva, da največje gospodarske družbe poročajo o nefinančnih kazalnikih kot tudi vzpostavlja obveznosti skrbnega pregled v dobavnih verigah rudnin s konfliktnih območij. Številne evropske države so v zadnjih letih sprejele ukrepe, ki vzpostavljajo obveznosti gospodarskih družb, da poskrbijo za varstvo človekovih pravic in okolja v dobavnih verigah. Enako pomembno je, da si gospodarske družbe prizadevajo, da se njihovi poslovni partnerji ne poslužujejo nezakonitih praks. Kakšne so izven teritorialne obveznosti evropskih družb pri poslovanju na območjih oboroženih spopadov oziroma območjih pod okupacijo?
Smernice OECD za večnacionalne družbe zavezujejo družbe s sedežem v državah članicah OECD, da morajo pri poslovanju upoštevati človekove pravice, delovno pravo in okoljevarstvene obveznosti. Če se pojavijo nepravilnosti pri poslovanju v tujini, lahko civilnodružbene organizacije vlagajo pritožbe pred nacionalno kontaktno točko pod Smernicami OECD. Države morajo širiti poznavanje OECD smernic in gospodarske družbe spodbujati k njihovem uresničevanju skozi celotno dobavno verigo. Slovenske gospodarske družbe, ki poslujejo na ukrajinskem in ruskem trgu morajo prepoznati tveganja v njihovih dobavnih verigah, sprejeti ustrezne ukrepe in če je potrebno ponuditi dostop do pritožbenih postopkov in pravičnega zadoščenja.
Dolgo trajajoč konflikt na evropskem vzhodu ne ponuja magičnih odgovorov tudi v zasebnem sektorju. Grožnje z oboroženim spopadom ustvarjajo negotovo okolje, kjer regulacijo nadomešča moč najvplivnješih gospodarskih družb. Tranzicijsko okolje v času oboroženih spopadov se zdi kot recept za različna tveganja. Biznis pod grožnjo vojne deluje v praksi pod drugačnimi pravili. A podjetja se morajo zavedati, da jih obvezujejo jasna pravila iz različnih pravnih režimov. Poslovanje v času pred in v teku oboroženih spopadov zato terja večjo skrbnost in previdnost.
