Leta 2019 smo natančneje predstavili zgodbo profesorja Milana Cundra, nekdanjega profesorja medicine v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je deloval kot zdravnik v partizanih (o njegovi življenjski zgodbi podrobneje Tomaž Kšela, Juš Kšela, Milan Cunder, cena svobodomiselnosti: tri življenja zdravnika in humanista prof. dr. Milana Cundra, Kulturno društvo Mariborska literarna družba; Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete, 2021). Okrožno sodišče LRS v Ljubljani je prof. Cundru 3. marca 1950 izreklo večletno zaporno kazen, ker naj bi pozival k ukinitvi takratne ureditve (K 93/50, 3. marec 1950). Kasneje je sodbo potrdilo tudi Vrhovno sodišče LRS (Kž 115/50, 4. april 1950).
Vrhovno sodišče RS je sicer v zadnjih desetletjih obravnavalo nekaj tisoč zahtev za varstvo zakonitosti zoper sodbe sodišč nekdanjega nedemokratičnega režima. Večina zahtev za varstvo zakonitosti je bila vložena na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o popravi krivic in 367. člena Zakona o kazenskem postopku. Ker Milan Cunder po demokratizaciji v slovenski družbi ni imel ožjih družinskih članov, je lahko v njegovem primeru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti le vrhovni državni tožilec. Vrhovni državni tožilec se takrat v odgovoru nečakoma profesorja Cundra ni odločil za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (12. junij 2019, Ktv 9114/2019/1-6/ZF-nm).
Po tem dopisu smo Vrhovno državno tožilstvo RS pozvali, da premisli o svoji odločitvi. Po skoraj dveh letih in pol, je Vrhovno državno tožilstvo RS 4. marca 2022 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (št. VDT-Ktv/2413/2022). V tej zadevi je do ključnega premika prišlo prav na Vrhovnem državnem tožilstvu RS, kjer si generalni državni tožilec in njegovi sodelavci zaslužijo priznanje, ker so se odločili za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. S tem so izpolnili svoje ustavnopravne obveznosti do varstva vrednote človekovega dostojanstva v nepoštenih sodnih postopkih v nekdanjem nedemokratičnem režimu.
Kazenski senat Vrhovnega sodišča RS je nato konec letošnjega marca ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in profesorja Cundra oprostilo (I Ips 13675/2022, 24. marec 2022). Senat je v sodbi zapisal, da »...navedeni očitki ... ne predstavljajo elementov očitanega kaznivega dejanja, kakor tudi ne elementov kateregakoli drugega kaznivega dejanja« (sodba, 4. odstavek). Senat je še zapisal, da »gre le za izražanje obdolženčevega stališča do vodstvene strukture ter do tedanje gospodarske situacije v pogovoru z dvema ženskama« (prav tam). Zato je Senat zaključil, da je bila »obsodba ... zgolj namenjena politični prevzgoji profesorja na univerzi...« (sodba, 5. odstavek). S sodbo Vrhovnega sodišča se je tudi pravno zaključila žalostna zgodba profesorja Cundra. Morda bodo nekateri sodbo označili za Pirovo zmago. Vrhovno sodišče seveda ni moglo zavrteti časa nazaj in profesorju prihraniti trpljenje v Bileći in na Golem otoku. A sodbo Vrhovnega sodišča vendarle lahko beremo tudi drugače. Prinaša zadoščenje ne le njegovi družini in slovenski medicinski stroki, temveč celotni slovenski družbi. Vrhovno sodišče je s svojo odločitvijo zavarovalo ustavno vrednoto človekovega dostojanstva v njeni individualni in kolektivni dimenziji. Sodbo lahko beremo kot delček v mozaiku zagotavljanja restorativne pravičnosti v slovenski družbi.
Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenski družbi ni samoumevno. V sodobnem slovenskem ustavnem redu ga poznamo šele zadnjih trideset let. Slovenska država se je ob prehodu v demokratični sistem odločila za nepopoln prelom s prejšnjim nedemokratičnim. Sodbe sodišč nekdanjega režima so ostale v veljavi, pri čemer so obsojenci, njihovi družinski člani in vrhovni državni tožilec lahko vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbe sodišč nedemokratičnega reda. Vrhovno sodišče RS je tako v zadnjih tridesetih letih ugodilo več tisočim zahtevam za varstvo zakonitosti. Statistika vseh takšnih zadev zaenkrat še ne obstaja, vendar bi bila dobrodošla za oceno in priznanje vloge sodne veje oblasti v postopkih tranzicijske pravičnosti v slovenski družbi.
Tranzicijska pravičnost, ki pojasnjuje prehod iz nedemokratičnega v demokratični sistem, v slovenski družbi ni črno bela zgodba. Institucije slovenske demokratične in pravne države so v zadnjih treh desetletjih sprejele številne ukrepe za uresničevanje restorativne (obnovitvene) pravičnosti. Izvršilno-upravna veja oblasti je na podlagi Zakona o popravi krivic tisočim osebam priznala status žrtev kršitev človekovih pravic v prejšnjem sistemu. Hkrati so različne komisije pod vodstvom strokovnjakov začela raziskovati medvojna in povojna grobišča, kjer ležijo žrtve izvensodnih hudodelstev. Pred več kot desetletjem je začela delovati specializirana institucija (Študijski center za narodno spravo), ki se raziskovalno in znanstveno ukvarja z različnimi vidiki tranzicijske pravičnosti.
Po drugi strani pa so izostali ukrepi povračilne pravičnosti, saj storilci niso bili preganjani za storjena hudodelstva. Pogrešamo pa tudi sinergije med ukrepi povračilne in restorativne pravičnosti. Če tako storilci kršitev človekovih pravic kot žrtev v zadevi Cunder, niso več med živimi, nam sodba Vrhovnega sodišča vsem ponuja v razmislek, v kakšni družbi želimo živeti. V družbi, kjer vladajo človekovo dostojanstvo, pluralizem in strpnost, ali v družbi, kjer ni dialoga, spoštovanja, strpnosti in prizadevanja za sobivanje? Sodba v zadevi Cunder in številne podobne sodbe Vrhovnega sodišča RS sporočajo, da slovenska družba potrebuje poglobljen razmislek in strategijo z merljivimi kazalniki, kako doseči in ponotranjiti pluralizem, sobivanje in učinkovito varstvo človekovega dostojanstva.
