Vojna vsakodnevno pretresa človeška življenja in posega v njihova dostojanstva. Vojna ne povzroča le neposrednih kršitev človekovih pravic in hudodelstva kot so vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid. Vojna v napadeni državi kot tudi v državi agresorki povzroči tudi občuten padec javnofinančnih prihodkov in bruto družbenega proizvoda. Država zaradi stroškov trajajočih oboroženih spopadov in občutnega padca javnofinančnih prihodkov ne more več zagotavljati enake razpoložljivosti ekonomskih in socialnih pravic, od pravice do zdravstvenega varstva do izobraževanja. Prebivalstvo, ki nima zagotovljenih enakih zmožnosti, kot že desetletja prepričljivo argumentira Amartya Sen, ne more razmišljati in skrbeti za nič drugega kot za golo preživetje. V takšnih razmerah toliko bolj trpijo ranljive skupine prebivalstva, kot so otroci, starejši, ženske in manjšine.
Trajajoča agresija vojske Ruske federacije na Ukrajino zato ne povzroča le hudodelstev, temveč posega tudi v uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic ukrajinskega prebivalstva. Različne raziskave sporočajo, da se bo bruto družbeni proizvod ukrajinske države v letošnjem letu znižal za 38 odstotkov. Zadnja študija sporoča, da je Ukrajina zaradi invazije izgubila do 600 milijard dolarjev. Neposredno škodo zaradi vojne ocenjujejo na nekaj deset milijard. Vojna vpliva tudi nižje napovedi rasti drugod po Evropi.
Četudi bi se vojna končala v tem trenutku, ukrajinsko državo čakajo leta in desetletja obnove. Država od začetka agresije ne more zagotavljati enake ravni ekonomskih in socialnih pravic svojem prebivalstvu. Univerze na območju napadov so že na začetku agresije zaprla svoja vrata. Številne so zaradi raketnih napadov uničene. Njihove profesorice in profesorji so poiskali zatočišče drugod v državi in v tujini. Študij nekako poskušajo nadaljevati na daljavo. Enako so bile uničene številne bolnišnice. Zdravstveni sistem zaradi herojstva zdravstvenega osebja nekako še zagotavlja dostop do zdravstvenih storitev. Agresija ruskega režima hkrati že nekaj časa vpliva tudi na življenje ruskega prebivalstva, in sicer od erozije državljanskih in političnih pravic do znižanja ravni ekonomskih in socialnih pravic.
Ko država v času napadov ni več zmožna zagotavljati socialno ekonomskih pravic, se breme razdeli med ostale subjekte. V času vojne nastane večja odgovornost nedržavnih subjektov, denimo mednarodne organizacij in gospodarskih družb. Gospodarske družbe s kapitalsko naložbo države imajo v času vojne večjo obveznosti omogočati uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic. Državne gospodarske družbe še vedno predstavljajo pomemben delež v ukrajinski ekonomiji še posebej v kritični infrastrukturi. V času vojne morajo te družbe voditi z vzgledom in pomagati prebivalstvu še posebej na območjih, kjer trenutno ne potekajo spopadi.
Zasebne gospodarske družbe morajo znotraj svojih dobavnih verig toliko večjo pozornost nameniti človekovim pravicam. Podjetja se v času vojne srečujejo z izzivi ali še naprej nadaljevati s poslovanjem, kako še naprej zagotavljati zdravje in varnost zaposlenih in njihovih družin, kako jim še naprej zagotavljati osebne dohodke in varnost tovarn.
Obveznosti gospodarskih družb do spoštovanja človekovih pravic so v času vojne še obsežnejše kot v času miru, saj morajo v sodelovanju z državnimi oblasti, skrbeti tako za svoje poslovne interese, človekove pravice kot tudi državne interese. Poiskati morajo pravo ravnotežje med vsem različnimi, pogosto konfliktnimi interesi (glej Poročilo Delovne skupine OZN o spoštovanju človekovih pravic v gospodarstvu, 21. julij 2020). Poslovanje podjetij po koncu vojne v času obnove se mora prilagoditi skupnemu cilju povrnitve blaginje in človekovega dostojanstva.
Ko bo agresija končana, se bo postavilo vprašanje odgovornosti za obnovo. Uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic v ukrajinski družbi zato še desetletja ne bo na isti ravni. Kdo bodo nosilci obveznosti za obnovo javne infrastrukture? Obnova bo zagotovo del tudi vojnih reparacij, ki ji bo morala država agresorka plačati napadeni državi. Praksa iz prejšnjih vojn kaže, da reparacije same po sebi nikoli ne zadostujejo za obnovo državo. Del reparacij se lahko poplača iz zaseženega premoženja ruskih oligarhov. Večje breme stroškov bo morala prevzeti mednarodna skupnost bodisi prek nepovratnih investicij in posojil. Evropski svet se je že mesec dni po začetku agresije zavezal, da bo v pomoč Ukrajini ustanovil solidarnostni sklad.
Agresija na Ukrajino kaže, kako se lahko življenje v prej vsaj večinsko mirni državi obrne na glavo. Opozorila so sicer iz Ukrajine prihajala že od zime 2014, a kaj ko so globalne sile ob takratni agresiji raje zamižale na obe očesi. Več kot sto dni vojaških napadov državo je vrnilo nekaj desetletij nazaj. Nazadovanja zaradi vojne na vseh področjih ni mogoče preprečiti, morda le malo upočasniti. Večji del evropskega in širšega mednarodnega okolja se je od začetka agresije zaveda, da ga zavezujejo izven teritorialne obveznosti do varstva tako državljanskih in političnih kot tudi ekonomskih in socialnih pravic. Izzivi se ne bodo končali po koncu vojne, temveč bodo samo spremenili naravo in obliko. Varstvo človekovega dostojanstva mora imeti v času vojne in po njenem koncu v času obnove prednost pred vsemi ostalimi cilji.
