c S

Pravo, družba in javna dobrobit

prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
30.10.2009 Pravo je del družbe in družba je del prava, zato pravo v marsičem odraža slabosti in prednosti vsakokratne družbene plasti. Pravo in pravniški poklic sta od začetkov človeške civilizacije notranje povezana z delovanjem državnega oblastvenega aparata. Pravo in pravnike so v preteklosti pogosto zlorabljali za opravičevanje hudodelstev in drugih moralno sprevrženih dejanj oblasti, ki niso imela in nimajo nič skupnega z delovanjem pravne države in spoštovanjem temeljnih pravic.

Pravo je in je področje družbenega življenja, ki je najprej tarča nadzora in sprememb vsakokratnih novih oblastnikov, ki javnosti pogosto razlagajo pravna pravila v nasprotju z njihovim pomenom. Mnogi vzorci zlorabljanja prava za vsakodnevne politične potrebe iz preteklosti se na žalost pojavljajo tudi dandanes v evropskih in drugih svetovnih družbah. Poglavitni namen uporabljanja prava je iskati drugje, predvsem v smeri upravljanja v javno korist in dobrobit celotne družbe.

V preteklosti se je pomen prava v slovenski, kot tudi drugih družbah, res v marsičem izrodil, zaradi njegove uporabe pri opravičevanju nepravičnega, arbitrarnega in nemoralnega delovanja oblasti. Z drugimi besedami, pravo je postalo nepravo, čeprav se je formalnopravno kazalo kot pravo.

Pravniki si moramo prizadevati uporabljati pravo v dobrobit celotne družbe. Pravnik deluje v javnem interesu, če si prizadeva uporabljati pravo v skladu z njegovim namenom, pri čemer se mora pri uporabi pravnih pravil izogibati omejevanju načel pravne države in spoštovanju človekovih pravic. Pravo vsekakor ni le skupek pravil, ki urejajo družbena razmerja, ampak smo pravo predvsem ljudje, ki ga vsakodnevno uporabljamo.

Dolžnost pravnika je, da deluje v javnem interesu in uporablja pravo na način, da predstavlja svoje teze in pravne argumente skladno s temeljnimi načeli pravne države in spoštovanja temeljnih človekovih pravic. Slednja načela so primarno naravna, moralna in religiozna ter so šele kasneje postala pravna. Pravnik, ki uporablja pravo, ki ne sledi tem temeljnim načelom, postane samo apologetično sredstvo svojega delovanja, saj tako ne uporablja več prava, temveč »nepravo«, ki je lastnim interesom prirojena različico prava, ki pa ga navzven predstavlja kot pravo.

Naloga pravnika ni samo slepo zaupati in slediti črki zakona ali sodne odločitve, ampak ima precej večjo odgovornost. Pravnik mora vsakokratno sodno odločbo, zakon ali mednarodni sporazum kritično ovrednotiti in oceniti, če izpolnjuje minimalne pogoje, ki jih sporočata načelo pravne države in spoštovanje temeljnih človekovih pravic. V sodobni družbi se pod vprašaj postavlja pravno udejstvovanje pravnih strokovnjakov, ki so v preteklosti in morebiti še vedno, zagovarjali uporabljanje in razlaganje pravnih pravil v korist interesov vsakokratne interesne koalicije. Realnost sodobnih družb nam sporoča, da se nekatere razlage in uporabe prava še vedno dopuščajo, kljub temu, da so v nasprotju s temelji jedra prava, ki naj bi delovalo v javno korist. Takšni pristopi zamegljujejo sicer jasne poti demokratičnih družb v prihodnost.

Pravo in biti pravniki je bilo in je še dandanes vse prevečkrat povezano s hitrimi zaslužki. Namen prispevka je pojasnit, da morajo pravniki delovati v javno korist. Sprejemljiva je le takšna pravniška drža, ki sledi načelom pravne države, spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin in istočasno dopušča pluralnost javnega prostora. Pravo, pravniki in pravna znanost ni nekaj, kar bi lahko bilo prepuščeno zlorabi vsakokratne oblasti, takšnih in drugačnih, levih in desnih, trenutnih in bivših politikov. Zamegljevanje in opravičevanje političnih zablod s pravom lahko vodi demokratične družbe v propad.