V afriških državah živi deset odstotkov svetovnega prebivalstva, ki pa ustvarja zgolj dva odstotka svetovnih prihodkov. Obseg gospodarstva devetih držav osrednje Afrike je manjši kot obseg gospodarstva angleškega mesta Manchester. Prav zato so milijoni ljudi v podsaharski Afriki brez dela in živijo v veliki revščini.
Raziskovalni center Robert Schumann na Evropskem univerzitetnem inštitutu je pred kratkim objavil in javno predstavil prvo Evropsko poročilo o razvoju, ki se osredotoča in zagovarja spremembo politike Evropske unije do držav podsaharske Afrike. Poročilo apologetično poudarja zgodovinski dolg Evrope do afriške celine. Zato predlaga prednostna področja pri ukrepanju EU, kot tudi njene primerjalne prednosti pred drugimi mednarodnimi akterji, kot sta Kitajska in Združene države. Poročilo poudarja pomen preoblikovanje institucij v deželah podsaharske Afrike in s tem izboljšanje človeškega in socialnega kapitala.
Poročilo o razvoju določa pet prednostnih nalog EU v nestabilnih državah podsaharske Afrike za povečanje gospodarske odpornosti in institucionalne ter politične stabilnosti.
Evropska unija naj bi pomagala pri utrjevanju državnih institucij in socialne kohezije v nestabilnih afriških državah. Pri utrjevanju in razvoju stabilnosti v afriških državah ne gre le za povečanje učinkovitosti državnih institucij, ampak tudi zvišanje socialne povezanosti med državljani, civilno družbo in uradniškim aparatom. Državne inštitucije morajo tudi v afriških državah zaznavati potrebe in pričakovanja prebivalstva. Poročilo poudarja, da se morajo Afričani počutiti povezane in morajo imeti podporo v državnem sistemu. Žal sedaj ni tako, zato je potreben nov pristop od spodaj navzgor in dobro poznavanje lokalnih razmer v afriških državah.
Afriške države si morajo tudi prizadevati premagovati razkorak med kratkoročnimi potrebami in dolgoročno stabilnostjo. Evropska unija lahko pri tem vzpostavi mehanizme za zagotavljanje zavarovanja majhnih izvoznih prihodkov teh občutljivih držav, tako da bi lahko države preusmerile dejavnost od nujnega pokrivanja kratkoročnih potreb za dolgoročnejše obdobje delovanja. Z več stabilni prihodki, bi se lahko te močno ranljive države osredotočile na krepitev in povečanje svojih morebitnih dolgoročnih primerjalnih prednosti.
Afriške države bi se morale prizadevati predvsem za izboljšanje človeškega in socialnega kapitala. Vlaganje v (visoko) izobraževanje in krepitev socialnega kapitala se zdi najboljši način za premagovanje ranljivosti teh afriških držav. Oboroženi spopadi v teh državah pogosto onemogočajo učinkovito delovanje javnega izobraževalnega sistema, zaradi česar se zmanjšuje število šolajočih otrok in povečuje stopnja nepismenosti odraslih. Sistematično usmerjanje mlajših moških v primarno, srednje in visoko izobraževanje, jih lahko po koncu oboroženih spopadov odvrne od nezakonitih dejavnosti, kot so trgovina z ljudmi ali tihotapljenje.
Pri tem bi lahko Evropska unija podpirala boljše regionalno gospodarsko povezovanje, sodelovanje in upravljanje. Regionalni trgovinski sporazumi omogočajo podsaharskim afriškim državam, da izkoriščajo dostop do novih regionalnih trgov, povečujejo konkurenčnost domačih trgov, povečajo donosnost naložb in nato privabijo tuje neposredne naložbe, kar lahko vodi do prenosa novih tehnologij in splošni rasti. Lahko bi tudi omogočilo, da ta gospodarstva združujejo sredstva za skupno zagotavljanje infrastrukturnih projektov. EU bi morala spodbujati k varnosti in razvoju v afriških držav, pri čemer bi morala opredeliti vzroke negotovosti in nestabilnosti v podsaharski regiji.
Prvo evropsko poročilo o razvoju je vsekakor dobrodošlo, čeprav ima kar nekaj pomanjkljivosti. Iz poročila je razvidno, da je bilo napisano za naročnika, Evropsko komisijo. Poročilo se namenoma izogiba uporabi besedne zveze človekova pravica do razvoja, saj govori le splošno o razvoju. Človekovo pravico do razvoja priznavajo in vsebujejo številne deklaracije Organizacije združenih narodov (OZN), vključno z Deklaracijo o pravici do razvoja, ki jo je sprejela generalna skupščina OZN. Enako pomembno je vprašanje o ekstrateritorialnih normativnih obveznostih držav razvitega sveta, da na različne načine pripomore k razvoju afriških držav.
Evropska unija si v zadnjih letih prizadeva skleniti dvostranske mednarodne dogovore o gospodarskem sodelovanju z deželami podsaharske Afrike. Ti dogovori sicer odpravljajo carinske dajatve v mednarodni trgovini med evropskimi in afriškimi državami, pri čemer pa ne prepovedujejo državnih pomoči držav svojim industrijam, kar je zelo prisotno v državah članicah EU. Prav zato so afriške države še vedno postavljene v neenakopraven položaj v trgovini z državami članicami EU. Čas je, da iniciativo za gospodarsko sodelovanje z podsaharsko Afriko na enakopravnih temeljih prevzamejo tiste države članice EU, ki ne nosijo težkega bremena kolonialne dediščine. Tudi naša država lahko pri tem ponudi svež pristop in pogled, ki bo temeljil na prihodnosti namesto na postkolonialnih pristopu nekaterih držav članic EU.
Poročilo namenja precejšno pozornost izboljšanju odgovornosti vladne in institucionalne strukture v afriških državah. Slednjemu gre pritrditi in dodati, da je potrebno, da odgovornost za svoje poslovanje prevzamejo tudi evropski investitorji, ki poslujejo in vlagajo v afriške države. Preveč je poročil in raziskav nevladnih organizacij, ki neposredno in posredno odgovornost za kršenje človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo, Sudanu, Angoli, Zimbabveju, Slonokoščeni obali in še v veliko drugih deželah pripisujejo gospodarskim družbam s sedežem v državah Evropske Unije. Pravicam tujih investitorjem morajo slediti tudi uveljavljanja njihovih obveznosti.
Prav tako lahko Evropska unija izboljša normativne okvire za preprečevanje nezakonite trgovine ljudmi, živalmi, orožjem, naravnimi viri, avtohtonimi zdravili in kulturno dediščino v afriških državah. Evropska unija ima edinstveno priložnost, da obrne nov list v svojih odnosih z deželami podsaharske Afrike. Čas bo pokazal, če bomo primorani čez dvajset let pisati o enakih problemih v odnosih med EU in deželami podsaharske Afrike.
