Eden od vodilnih mislecev, vizionarjev in stebrov slovenskega naroda, tržaški pisatelj Boris Pahor, je v zadnjih pogovorih za časnike s sebi lastno natančnostjo izpostavil, da himna Republike Slovenije sploh ne omenja slovenskega naroda. S tem je imel v mislih sedmo kitico Zdravljice, ki jo prepevamo ob uspehih naših športnikov in umetnikov ter ob različnih državnih proslavah. Sedma kitica Prešernova Zdravljice se glasi: 'Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat' dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!' Boris Pahor je na primer v pogovoru za Sobotno prilogo izpostavil, da 'mi imamo himno, ki Slovencev ne omenja, kar je absurd.' (Sobotna priloga, 19. september 2010, str. 24).
Gospodu Borisu Pahorju gre pritrditi. Sedma kitica Prešernova Zdravljica res ne omenja slovenskega naroda ali slovenstva. Zato gospod Pahor predlaga, da bi kot slovensko himno razglasili drugo kitico Prešernove Zdravljice, ki se glasi: 'Komu najpred veselo zdravljico, bratje, č'mo zapet? Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!' Pri tem ni omenil, da bi bilo potrebno himno spremeniti, temveč zgolj, da se v himno vstavi tudi omenja druga kitica Zdravljice. Slovenska himna vsekakor mora omenjati slovenski narod in slovenstvo, zato je predlog gospoda Pahorja smiseln. Zdravljica Slovence in Slovenke omenja še v tretji in in peti kitici.
Pri tem se moramo vprašati, kaj je sploh slovenska himna? Prešernova Zdravljica boste rekli. Že res, vendar vse ni tako kristalno jasno. Tudi himna Slovenije mora imeti pravno podlago. In jo tudi ima. Ustava Republike Slovenije v 6. členu določa, da 'himna Slovenije je Zdravljica' ter da uporabo himne ureja zakon. Zakon, ki med drugim ureja himno je Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH, Ur.l. RS, št. 67/1994). Ta zakon v 5. členu določa, da je himna Slovenije sedma kitica pesmi Franceta Prešerna 'na melodijo iz zborovske istoimenske skladbe skladatelja Stanka Premrla'. Iz ustavnopravnega vidika je jasno, da je himna Slovenije celotna Zdravljica, ne samo njena sedma kitica. Slednje bi lahko sicer pomenilo, da je omenjeni Zakon v eksplicitnem nasprotju s 6. členom slovenske Ustave, ki za himno Slovenije določa celotno Zdravljico. Zakon bi lahko urejal samo njeno uporabo, ne pa posegal v materijo, ki jo Ustava že sama določa.
V slovenski javnosti prevladuje prepričanje, da je himna Slovenije samo sedma kitica Prešernove Zdravljice. To ni presenetljivo. Sedmo kitico Zdravljice lahko slišimo na državnih proslavah, kulturnih prireditvah in na tekmovanjih slovenskih športnikov. O predvajanju drugih kitic Zdravljice večinoma na takšnih prireditvah ni duha ne sluha. Zakaj je temu tako? Državni uradniki kulturni in športni delavci bodo pač odgovorili, da tako pač piše v zakonu, ter, da pač ne morejo predvajati vseh uglasbenih kitic Zdravljice.
Že mogoče, vendar so v slovenskem ustavnopravnem redu zakoni podrejeni ustavi, ki kot slovensko himno določa celotno Zdravljico. Še več, iz etičnega, moralnega, civilizacijskega ter državnega pogleda se zdi, da je nujno, da bi se pela oziroma predvajala celotna Zdravljica, oziroma vsaj njena druga kitica, ki omenja slovenstvo in slovenski svet.
Zakaj potem Zakon omenja ravno sedmo kitico Zdravljice? Gospod Pahor v istem pogovoru za Sobotno prilogo ponuja odgovor, da 'Prešeren najprej omenja Slovence. Kardeljev duh je v tem, da v himni teh Slo-vencev ni! V slovenski državi bi bil že skrajni čas, da se ta zadeva reši, posebno v zvezi z mladino. Če gospodje profesorji, ki so bili šolani v Kardeljevem internacionalizmu, ne želijo obravnavati problema, naj nas povabijo, da bomo razložili, da je narodna zavest naravna in pozitivna, ker je proti individualizmu in za sožitje, medtem ko je nacionalizem ošabna samozavest o svoji veličini in omalovaževanje drugih.' (Sobotna priloga, 19. september 2010, str. 24). K temu ni kaj dodati.
Enako se moramo vprašati ali sploh lahko zakon določi katera kitica Prešernove Zdravljice bo himna Slovenije, če najvišji ustavnopravni akt določa, da je himna celotna pesem in ne samo katera izmed njenih kitic. Kljub temu pa bi se morali v slovenski družbi poenotiti, da če zaradi časovnih vzrokov ni mogoče zapeti in zaigrati vseh devetih kitic Zdravljice, in morda zapeti tisto drugo kitico, ki omenja slovenski svet, saj gre navsezadnje za nas – za slovenski narod. Če Slovenci ne bomo peli Zdravljice, ki omenja slovenski narod, je vsekakor ne bo nihče drug.
Gospodu Borisu Pahorju gre že končno enkrat prisluhniti. Zato prisluhnimo dr. Francetu Prešernu, ki je zapisal v drugi kitici Zdravljice '…, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!'
