Kakovost ter dolgoročni uspeh njihovega študija pa je v veliki meri odvisna od učiteljev prava, ki jim bodo pravno znanje v naslednjih letih podajali. Upanja pa ne nosijo samo študentje prava, temveč ga je najti tudi pri učiteljih prava. Upanje je, da bodo ti študentje, ko bodo čez nekaj let dejavno uporabljali pravo in ga morda naprej podajali prihodnjim generacijam mladih ljudi, tudi sami pripomogli k ustvarjanju delujoče pravne države in vladavine prava. Torej, da bodo uresničili cilj, ki ga naša generacija sanja, vendar si ga še vedeževalke ne upajo prerokovati, da ga bo tudi dosanjala.
Čeprav je novo študijsko leto je že v dobrem teku, se je potrebno potruditi , da se najde kakšen zapis o namenu pravnega izobraževanja. O pravnem izobraževanju je bilo na teh spletnih straneh že veliko kakovostnega zapisanega. Tudi sam sem o pravnem izobraževanju že pisal in predaval. Vendar želim v prispevku napisati nekaj misli, ki izhajajo iz mojih skoraj osemletnih izkušenj izobraževanja v različnih anglosaških in evropskih visokošolskih sistemih. Vse tuje univerze in pravne fakultete, ki sem jih kot študent obiskoval in hkrati oz. kasneje na njih tudi poučeval, postavljajo v središče zanimanja človeka, študenta, slušatelja, učitelja, profesorja, kakorkoli že hočete. Temu središču in resnici obstoja prvih evropskih univerz in sodobnih univerzitetnih središč je podrejen celoten obstoj univerzitetnega študija. Če ni ljudi (študentov, profesorjev ter drugih zaposlenih), potem tudi univerze oz. fakultete ne more biti. Ter ne obratno.
Poudarjanje človeka kot poglavitnega jedra pravnega študija izhaja predvsem iz anglosaške tradicije pravnega poučevanja in podajanja vsebin in znanja. Takšna miselnost se odraža na vseh ravneh pravnega študija, od omejenega števila študentov v vsakem letniku, do odličnega razmerja med številom pedagoškega osebja in študentov. Na ameriških in britanskih univerzah so študentske ankete o pedagoškem osebju že dalj časa ključni dejavnik pri njihovem letnem ocenjevanju ter pri podaljševanju pogodb o zaposlitvi. Univerze, ki ta ključni vidik v izobraževanju zanemarjajo, se v kakovosti podrejajo nekim drugim, za vodstvo fakultete pomembnejšim dejavnikom. Pravno poučevanje je vedno tudi dvosmerni proces. Če se znanje študentov preverja na izpitih, potem se lahko tudi preverja kako pedagoško osebje podaja vsebine.
Enako pomemben dejavnik, ki izhaja iz podrejenosti pravnega izobraževanja ljudem, je odnos med pedagoškim osebjem in študenti. Na tujih univerzah, kjer sem študiral in poučeval, večina pedagoškega osebja poskuša vzpostavljati pristen in kolegialni odnos s svojimi študenti, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Odnos, ki se ne konča po koncu predavanj in izpitov, ampak se ga skrbno čuva in ohranja skozi nadaljnjo življenjsko in poklicno pot. Medsebojno spoštovanje študentov in pedagoškega osebja je eden izmed temeljev za kakovostno poučevanje, ne samo na področju pravnega izobraževanja, temveč tudi drugje.
Študentje ustvarjajo spoštovanje in zaupanje pedagoškemu osebju na podlagi kakovostnega podajanja in posredovanja študijskem vsebin vsem študentom enakovredno, ne zgolj nekaterim izbrancem. Vzpostavljanju neke avtoritete na podlagi ustrahovanja ne vodi nikamor, ker študenti pravno materijo zasovražijo ali študij celo predčasno prekinejo in ga ne zaključijo.
Seveda se lahko pojavijo upravičeni očitki, da kakovostnega pravnega izobraževanja ni mogoče zagotoviti v vseh okoliščinah. Upravičena bi bila lahko pripomba, da je takšno izobraževanje težko zagotoviti na fakultetah, kjer se v prvi letnik vpiše tristo ali več študentov. Kljub temu, da je zgornja številka daleč od idealne pa ne more sama pojasniti kakovosti oziroma ne-kakovosti pravnega izobraževanja na fakulteti, ki podaja pravna znanja. Kakovost je odvisna od števila in predvsem kakovosti pedagoškega osebja, ki pravno znanje podajajo. Kakovostni učitelj se dobro znajde v predavalnici s tristotimi študenti, ne-kakovostni pa tudi ne v predavalnici s tremi študenti. Na Univerzi v Lundu je kljub velikemu številu študentov dober učitelj dobi dobre ocene s strani študentov, slab pa slabe.
Seveda pa je ključnega pomena tudi koliko profesorjev je na voljo študentom za poučevanje. Če je število več kot trideset študentov na enega profesorja, je lahko, ne pa nujno, indic, da je s kakovostjo poučevanje nekaj narobe. V javnem izobraževanju je težko zagotavljati majhno število profesorjev na enega študenta, ker se zato pač težko najdejo finančna sredstva. Večina slovenskih študentov zato le težko sanja pogoje, kot jih na primer ponuja svojim študentom Univerza v New Yorku z do petnajstimi študenti pri enem predmetu.
Za odličnost pravnega izobraževanja je zato ključen človeški faktor. Odličnost moramo iskati na vseh straneh – pri ljudeh, ki znanje in vsebino podajajo ter tudi pri študentih, ki znanje in vsebino sprejemajo. Odličnost le po enosmerni poti ne vodi v kakovostni študij.
V središču pravnega ali kateregakoli izobraževanja smo ljudje, ki pravo ali drugo materijo vsakodnevno uporabljamo, študiramo ter jo poučujemo. Brez kakovostnega pravnega izobraževanja bomo tudi težko dosanjali sanje o delujoči pravni državi. Brez pravnikov, ki bi delovali v javno korist, tudi nikoli ne bo vladavine prava. Še manj pa 'obljubljene dežele pravnega študija.'
