S tem je povezano še boj pereče vprašanje, ali morajo sodniki vse razloge za odločitev navesti v njeni obrazložitvi in v ločenih mnenjih oziroma ali lahko morda posamezne subjektivne razloge tudi izpustijo? Odgovor na ta vprašanje ni tako jasen kot bi se na prvi pogled morda zdelo, saj vrednostni sistemi sodnikov v marsičem pogojujejo odločanje sodnikov.
Pri naravi sodniškega odločanja običajno ločimo med dvema modeloma uporabe prava: klasični in vrednostni model, oziroma med aktivnim in zadržanim sodniškim odločanjem. Klasični model uporabe prava pomeni, da sodnik sprejme odločitev neposredno na podlagi pozitivnega prava. Jaklič denimo, v edinem slovenskem prispevku o tej tematiki, ugotavlja, da sodnik 'postane, ko obleče sodniško togo, ločeni »služabnik prava«.' (K. Jaklič, Sodnikovo spogledovanje s cirkusom in samostanom: primerjalna analiza vrednostnih sistemov in procesa odločanja ustavnih sodnikov, Dignitas, št. 2, 1999, str. 111). Takšna tehnokratska uporaba prava ne dopušča pomislekov o pravičnosti oziroma nepravičnosti posameznega pravnega pravila, saj zadostuje, da je takšno pravilo formalnopravno veljavno. Sodnikovo subjektivno prepričanje in njegove izkušnje pri njegovem odločanju nimajo nikakršne vloge. Vse, kar je pomembno, je neposredna tehnična uporabnost pravnih pravil.
Drugi model v večji meri sledi vrednostnemu prepričanju posameznega sodnika, ki pri sodniškem odločanju odloča vedno subjektivno. Jaklič tako pojasnjuje, da je »sodnik v veliki meri ideološki akter (ideological actor« (K. Jaklič, Dignitas, št. 2, 1999, str. 113). Sodniško odločanje tako ni podrejeno le spoštovanju in uporabi formalnopravnih virov, ampak tudi subjektivnemu in vrednostnemu pristopu pri uporabi prava. Aktivni pristop sledi prepričanju, da so pravna pravila notranje povezana s pravičnostjo. Kljub temu pa se postavlja tehtno vprašanje oziroma dilema, kako delovati, ko zakon ali zakonska pravna norma ne sledi pravičnosti, oziroma ji neposredno nasprotuje oziroma jo zanika.
Sledenje sodnikovem subjektivnem vrednostnem sistemu pomeni, da je sodnik pri pisanju upošteval svoje strokovno znanje kot tudi človeško vest. Sodnik tako v sodbah in ločenih mnenjih sporoča prepričanja, mnenja ter poglede. Seveda pa sodnikova odločitev nikoli ni odvisna le od subjektivnega vrednostnega sistema, ampak mora temeljiti na dejanskem stanju in formalnih pravnih virih. Prepričljivost obrazložitve vsakega sodnika oziroma sodnega senata se seveda razlikuje od primera do primera. V nekaterih zadevah sodnik že vnaprej sprejme odločitev in mu pravo služi le kot sredstvo za opravičevanje odločitve. Najbolj prepričljive so tiste sodniške odločitve in ločena mnenja, ki jih sodnik oziroma sodni senat poda na osnovi temeljite analize pravnih argumentov. Strokovne in prepričljive utemeljitve sodnih odločitev lahko v prihodnosti pripomorejo k bolj poglobljenem sodnem odločanju znotraj sodišča, k večjem razumevanju sodnega odločanja zunaj sodnega senata ter so lahko so izhodišče za nadaljnjo sodno razpravo v strokovni javnosti. V strokovno neprepričljivih sodbah lahko večji pomen pridobijo tudi ločena mnenja, ki so dobro napisana in obrazložena, saj odražajo tudi sodnikovo vrednostno prepričanje.
Poti sodniškega odločanja so bolj ali manj skrivnostna, vendar ima sodnikovo subjektivno vrednostno prepričanje ključno vlogo pri razumevanju dejanskega stanja, ob ustrezni razlagi in uporabi pravnih načel in pravil. Sodnik ni tovarniški stroj, ki deluje po vnaprej programiranem načrtu oziroma programu dela. Sodnik je človeško bitje, ki pri odločanju in pisanju sodb in ločenih mnenj izhaja tudi iz osebnega prepričanja in stališč ter seveda iz osebnih izkušenj, pa tudi iz izkušenj svojega naroda. Sodnik naj ne bi razlagal pravnih pojmov statično in negibljivo, ampak kot pravno odprte pojme, ki jih je potrebno v konkretnih primerih napolniti z vsebino, ki izhaja iz trenutnega življenjskega okolja in ne le iz formalnopravne plasti. Navsezadnje 15. člen Zakona o ustavnem sodišču določa, da ustavni sodnik po izvolitvi poda naslednjo prisego: 'Prisegam, da bom sodil po ustavi in zakonu in po svoji vesti in si z vsemi svojimi močmi prizadeval za ustavnost in zakonitost ter za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.'
Tudi laičnim opazovalcem je jasno, da vsak sodnik prihaja v sodno dvorano z različnimi izkušnjami in znanjem, zato tudi sodniško odločanje ni uniformno, ampak se razlikuje od sodnika do sodnika. Zato je morda pri sodniškem odločanju primernejša kombinacija klasičnega in vrednostnega modela, saj vsebinsko sledi načelu pravičnosti, ki ni odmaknjeno od vsakdanjega življenja in upošteva tudi izkustva sodnikov in njihovo znanje.
Sodniki prihajajo v sodniški poklic z različnimi izkušnjami in znanjem. Vsak sodnik ima možnost, da pri sodnem odločanju in pisanju ločenih mnenj poleg pozitivnega prava uporabi tudi svoje znanje in izkušnje ali pa ne. Sodnik mora obsežno znanje in izkušnje s pravo mero prenesti v sodno odločanje in se izogibati le formalnopravnemu uporabljanju prava, s čimer omogoči temeljito in poglobljeno sodno odločanje.
