Prvič, pritožbeno sodišče v Haagu je v prvem julijskem tednu odločilo, da je nizozemska država odgovorna za smrt treh bosanskih muslimanov, ki jih nizozemske mirovne sile niso zavarovale pred srbskimi hudodelstvi v Srebrenici.
Drugič, pred dvema tednoma pa so srbske oblasti prijele še zadnjega izmed posameznikov, ki jih je tožilstvo Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo obtožilo najhujših hudodelstev, in ki so kar dobro desetletje bežali pred roko pravice haaškega sodišča. S tem se je vsaj delno zaokrožil krog, ki se je začel tik po prvih znakih razpada bivše Jugoslavije. Čeprav je bilo malo verjetno, da bo haaško sodišče pred svojim prenehanjem, prejelo vse obtožence, je bil korak vnaprej vendarle storjen. Vsi preostali obtoženci sedaj čakajo na sojenje v priporu v Schevnenigenu.
Tretjič, španski športni novinar Juanan Hinojo je v svojem delu 'Sueños Robados: El baloncesto yugoslavo' (2011), prikazal in opisal zgodovinski razvoj bivše jugoslovanske košarkarske šole. V delu zagovarja tezo, da so bile predstavnikom mlajše generacije, ki so svoj vrh dosegli po razpadu bivše Jugoslavije, ukradene sanje, da bi nastopali skupaj z najboljšimi igralci drugih republik. Če bi najboljši slovenski, hrvaški, bosanski in srbski igralci združili moči, bi lahko dominirali svetovno košarko in osvajali evropske, svetovne in olimpijske košarkarske naslove. Takšno in podobno romantično in nostalgično dojemanje bivše Jugoslavije je mogoče zaslediti zunaj in znotraj meja naše bivše države. Znano je, da je v jugoslovanskem času v košarkarskem svetu politika igrala glavno vlogo, saj se je prek košarke lahko krepila ideja o jugoslovanstvu, ki je navsezadnje med letoma 1992 in 1995 pripeljalo do grozodejstev.
Čeprav bo Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo (MKSJ) delovalo vsaj še nekaj let, pa je mogoče potegniti črto o dosedanjem delovanju sodišča in njegovem pomenu pri tranzicijski pravičnosti balkanskih družb. Vredno je poudariti, da je za delovanje in obstoj sodišča uspeh že to, da je dočakalo prihod še zadnjega od haaških obtožencev, saj so najmočnejše svetovne sile v ozadju neprestano lobirale za predčasno prenehanje njegovega delovanja.
Marsikdo pozablja, da je bilo sodišče prvo, ki je sodilo obtožencem z vseh treh strani v oboroženem konfliktu. Po hudodelstvih na tleh bivše Jugoslavije je nuja za takšno sodišče vsekakor obstajala, saj domači pravni redi balkanskih držav niso bili sposobni strokovno, neodvisno in nepristransko preganjati najbolj vplivnih in odgovornih posameznikov za hudodelstva na Hrvaškem, v BiH in kasneje na Kosovu. Šele kasneje so bila v teh državah ustanovljena posebna sodišča za preganjanje srednje pomembnih posameznikov za storjena hudodelstva, in so tej nalogi bile kasneje tudi kos.
Vlogo MKSJ za bivšo Jugoslavijo ni mogoče opisati le idilično, saj bi sodišče lahko postopalo veliko bolj učinkovito, zaradi česar bi bilo doseženo veliko več kot je dejansko bilo. Dolgoletni lov za obtoženci so izčrpali tako sodišče kot države podpornice, ki vsaj sprva niso dejavno podpirale delovanje sodišča. Notranje dejavnosti in skrivne igre sta podrobno opisali bivša glavna tožilka MKSJ, Carla Del Ponte, in bivša tiskovna predstavnica sodišča, Florence Hartmann. Največja črna pika pa leži na sodišču zaradi še vedno nepojasnjene situacije v času, ko je le nekaj kilometrov oddaljeno Meddržavno sodišče presojalo mednarodno pravno odgovornost Srbije za genocid v Srebrenici.
V tistem času naj bi MKSJ odklonilo izročitev listin, ki naj bi dokazovale povezanost med bosansko-srbskimi paravojaškimi silami in srbskim političnim in vojaškim vodstvom v Beogradu. Kot je znano, Meddržavno sodišče ni štelo Srbije za odgovorne za genocid nad lokalnim prebivalstvom, ampak je ugotovilo ''samo'', da je Srbija kršila obveznost preprečiti genocid. Kaj več si lahko o ozadju hudodelstev v Srebrenici obetamo iz sojenja Karadžiću in Mladiću.
Normativna dediščina delovanja haaškega sodišča bo po koncu njegovega delovanja sicer ostala. Bolj zaskrbljujoče pa je vprašanje, če in kakšne sledi je sodišče pustilo v domačem okolju. Ali lahko haaško okolje pripomore k tranzicijski pravičnosti v hrvaškem, bosanskem in srbskem okolju? Bosna in Hercegovina (BiH) je verjetno še bolj razdeljena kot pred oboroženimi spopadi v prvi polovici devetdesetih. O tem navsezadnje priča dejstvo, da BiH še vedno ni uresničila sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice iz leta 2009 v zadevi Sejdić in Finci, ko je sodišče razsodilo, da BiH postopa diskirminatorno, ker ne omogoča, da bi pritožnika romske oz. judovske narodnosti kandidirala za člana predsedstva BiH, saj so lahko v predsedstvo izvoljeni samo predstavniki bosanske, hrvaške in srbske etične skupnosti.
Vsem storilcem hudodelstev med balkanskimi vojnami bi bilo nemogoče soditi. Le redkim in najbolj odgovornim so sodili pred haaškim in domačim sodiščem. Le normativni odgovor na hudodelstva ne zadostuje, potrebno je poseči globlje v družbeno plast in poiskati nekakšen pristop k prehodu iz tranzicije v demokratično družbo.
Mnogim posameznikom v balkanskih državah so bile v preteklem desetletju ukradene sanje, da bi živeli v mirnem času, ko se spoštujejo človekove pravice, načela demokratične in pravne države. To je veliko bolj pomembno kot romantično in utopično oživljanje ideje po nekakšni skupni jugoslovanski košarkarski reprezentanci, ki jo je podpirala predvsem beograjska politika, ki je navsezadnje tudi sprožila grozovita hudodelstva.
