Mnenja se tako krešejo o javnem nošenju verskih simbolov, o prisotnosti simbolov v šolskih prostorih, o verouku v javnih šolah, verskih običajih in praksi, o razmerju med svobodo izražanja in sovražnim govorom, o javnih verskih obredih, in še o marsičem drugem. Zato se sprašujemo ali sodobne evropske družbe lahko ponudijo pristop, kako (ne)umesti vero v javni prostor?
Vprašanje ne ponuja lahkega in enoznačnega odgovora. Letošnjo pomlad je velik senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) odločal v zadevi Lautsi v. Italija o prisotnosti razpel v javnih šolskih prostorih ter podal svoje razumevanje ravnovesja med 9. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki varuje svobodo misli, vesti in veroizpovedi, in 2. členom prvega protokola k EKČP, ki ureja pravico do izobraževanja in določa, da 'nikomur ne sme biti odvzeta pravica do izobraževanja' ter da mora 'država spoštovati pravico staršev, da svojim otrokom omogočajo takšno vzgojo in izobraževanje, ki je v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem.'
Večina sodnikov velikega senata ESČP se ni strinjala s pristopom prvostopenjskega senata in je zato podala diametralno nasprotno odločitev. Naj spomnimo. Prvostopenjski senat ESČP je že v začetku novembra 2009 odločil, da razpela ne sodijo v šolske učilnice italijanskih državnih šol. Razpela naj bi v italijanskih javnih šolah omejevala tako versko svobodo kot tudi pravico do laičnega izobraževanja tistih otrok, ki ne pripadajo večinski krščanski verski skupnosti.
Veliki senat ESČP pa v sodbi zapisal, da italijanska država uživa prosto polje presoje pri izvajanju izobraževanja in pravice staršev, da zagotovijo otrokom takšno izobraževanje, ki sledi njihovemu verskemu in filozofskemu prepričanjem. V prid takšnem pristopu, so zapisali sodniki, govori tudi dejstvo, da v evropskih družbah ni soglasja o (ne)prisotnosti verskih simbolov v državnih šolah. ESČP je še pripomnilo, da so razpela v učilnicah le 'pasivni simbol', ki ne more vplivati na učence tako, kot njihovo aktivno sodelovanje v verskih obredih.
Sodniki so svojo odločitev podkrepili z dejstvi, da Italija ne prepoveduje prikazovanja oziroma nošenja simbolov drugih veroizpovedi v šolskih učilnicah in da verouk o krščanski veroizpovedi ni obvezen, ampak le izbiren. Prav tako ESČP ni našlo dokazov, da italijanske oblasti netolerantno obravnavajo predstavnike drugih veroizpovedi, kot sta denimo judovska in islamska. Sodniki so še zapisali, da lahko pritožnica, gospa Lautsi, še naprej vzgaja svojo otroka v svojem verskem in filozofskem prepričanju. Zato ESČP ni ugotovilo nobene kršitve EKČP.
Sodba v zadevi Lautsi je še ena v dolgi vrsti zadev o skladnosti verskih simbolov in običajev z EKČP. Vse zadeve pa seveda izvirajo iz dileme, s katerimi se soočajo sodobne evropske družbe, kako razrešiti konflikt med versko svobodo in drugimi človekovimi pravicami, kot sta denimo pravica do svobode izražanja in pravica do izobraževanja. Vredno se je vprašati ali ima država obveznost zagotoviti vrednostno nevtralno javno sfero, ali pa je laičnost oziroma sekularizem samo eno v množici prepričanj in veroizpovedi. Z drugimi besedami, ali je prazen zid v šolski učilnici kaj bolj nevtralen kot razpelo ali kakšen drug verski simbol, ki ga obesimo nad oziroma poleg table ?
Oba pristopa izražata politično oziroma versko prepričanje. Komentatorji, ki zagovarjajo izločitev verskih simbolov iz javne sfere, ne prepričajo, saj se izgubljajo v labirintu političnih stališč, kar navsezadnje tudi samo priznavajo. Sekularizem ne more biti nevtralen, saj je utemeljen v nasprotovanju poglavitnim filozofskim oziroma svetovnonazorskim doktrinam. Zato sekularizem tudi ni odgovor za rešitev dileme o položaju vere v javni sferi, saj je, kot utemeljuje Weiler 'pravno neiskreno zagovarjati politično stališče, ki deli naše družbe in obenem trditi, da je tako stališče nevtralno' (23. odstavek pisne vloge J. Weilerja pred prvostopenjskim senatom ESČP v zadevi Lautsi).
Še jasneje se je v pritrdilnem ločenem mnenju izrazila sodnica Power, ki je zapisala, da 'nevtralnost od države zahteva, da uporablja pluralističen, ter ne sekularističen, pristop. Pluralističen pristop spodbuja spoštovanje vseh svetovnih nazor, in ne le enega… Dajanje prednosti sekularizmu pred alternativnimi svetovni nazori – verskih, filozofskih ali drugačnih – ni nevtralno prepričanje… EKČP ne zahteva, da se sekularističen pristop preferira pred drugimi pristopi.' Sekularističen nazor torej ne moremo označiti kot nevtralen. Nevtralnost je mogoče doseči zgolj, če družba sledi in spodbuja pluralnost veroizpovedi in svetovno nazorskih pristopov.
Komentatorji, ki kritizirajo odločitev ESČŠ v zadevi Lautsi, ponujajo ustavni sekularizem kot odgovor na vlogo vere v javni sferi. Ustavni sekularizem naj bi dopuščal raznolikost ideoloških prepričanj in stališč. Ločitev cerkve od države je ustaljeno ustavno načelo v vseh evropskih demokracijah. Vendar pomeni ustavni sekularizem korak dlje, ker naj bi sledil francoskemu laïcité, ki naj bi vero popolnoma izločil iz javnega prostora. Takšno stališče je seveda utopično, saj je bila vera vedno pomemben del javnega življenja.
Prepoved javnega izražanja svoje vere ali prepričanja v bogoslužju, pouku, praksi ali verskih obredih bi šla v napačno smer, saj je utopično pričakovati, da lahko katerokoli veroizpoved kar tako izločimo iz javnega prostora, v katerem se je oblikovala. Nesmiselno je utemeljevati izločitev verskih simbolov iz javnega prostora z argumenti, ki so osnovani na različnih oblikah sekularizma, ki je sam po sebi nič več in nič manj kot zgolj politično oziroma ideološko prepričanje, in v tem nič bolj nevtralno kot različna verska prepričanja.
Vera ima mesto tako v zasebnem kot tudi v javnem prostoru sodobnih evropskih družb. Kakšno naj bo to mesto, pa sodi v polje proste presoje vsakokratne družbe. Vsekakor različne veroizpovedi in svetovnonazorska prepričanja številnim ljudem osmišljajo vsakodnevno življenje. Medsebojno sobivanje in sodelovanje različnih verskih skupnosti morda lahko dokončno umesti vero v sodobno evropsko družbo. Če uporabimo pluralističen pristop k položaju vere v javni sferi, dileme o nošenju krščanskih verskih simbolov v javnosti, o njihovi prisotnosti v šolskih prostorih ter o verouku, religioznih običajih, v praksi izginejo, saj postanejo le eno od verskih in svetovnonazorskih prepričanj.
