Generalna skupščina Združenih narodov je Univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah sprejela in razglasila 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217 A (III). 48 držav je glasovalo za deklaracijo, medtem ko se jih je 8 vzdržalo. Nekdanja Jugoslavija je bila ena od osmih držav, ki se je vzdržala glasovanja o Univerzalni deklaraciji o človekovih pravicah. Jugoslavija je bila sicer ustanovna članica Organizacije združenih narodov (OZN). Njeno ustanovno listino je podpisala 26. junija 1945 in jo nekaj mesecev kasneje tudi ratificirala.
OZN je že spomladi leta 1946 začela pripravljati osnutek besedila Univerzalne deklaracije. V začetku leta 1947 je bil ustanovljen strokovni odbor za pisanje osnutka deklaracije. Člani strokovnega odbora za pisanje deklaracije so bili Eleanor Roosevelt (predsednica), Peng-chun Chang, Charles Habib Malik, William Hodgson, Hernán Santa Cruz, René Cassin, Alexander E. Bogomolov, Charles Duke in John Peter Humphrey. Jugoslavija pa ni predlagala svojega kandidata v strokovni odbor za pisanje Univerzalne deklaracije. Strokovni odbor je pripravil osnutek besedila univerzalne deklaracije, ki sta ga nato obravnavali nekdanja Komisija OZN za človekove pravice in generalna skupščina OZN.
Iz pripravljalnega gradiva (travaux préparatoires) Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah izhaja, da je jugoslovanska delegacija sicer sodelovala na zasedanjih Komisije za človekove pravice ter generalne skupščine OZN, vendar ne preveč aktivno. Njeni delegati so zastopali stališča sovjetskega bloka, ki si je prizadeval za večjo vključitev ekonomskih in socialnih pravic v končno besedilo. V jugoslovanski delegaciji je aktivno sodeloval tudi slovenski diplomat Joža Vilfan, ki se je v nastopih osredotočal na postopkovna vprašanja pri pisanju besedila Deklaracije (glej denimo E/CN.4/SR.81), vsebinskim vprašanjem pa se je izogibal. V nadaljevanju podajam nekaj zanimivih poudarkov iz nastopa jugoslovanskih predstavnikov.
Jugoslovanski predstavnik Radovanović je denimo na enem izmed zadnjih zasedanj pred sprejetjem deklaracije poudaril, da nekatera 'načela deklaracije zaostajajo za socialnim napredkom modernih časov' in da bi morala deklaracija nuditi več varstva posameznikom znotraj 'družbenih skupin' (A/PV.183, str. 914). Poudarjal je pomen boja proti fašizmu, saj je le-ta nasprotnik demokracije. Radovanović je nato še ugovarjal prevladi državljanskih in političnih pravic v deklaraciji. Socialne pravice morajo biti priznane, da posameznika zavarujejo pred kapitalističnim izkoriščanjem (A/PV.183, str. 914). Radovanović je nato osnutku očital njegovo čezmerno individualistično naravo, saj naj bi zanemarjal pravice narodnih manjšin (A/PV.183, str. 916). Jugoslovanski delegat je tako vseskozi opozarjal na resne pomanjkljivosti osnutka Deklaracije (A/PV.183, str. 918). Jugoslavija je kasneje glasovala tudi za sovjetski amandma o prepovedi fašističnih ideologij (A/7/84, 8.12.1948), ki pa je bil ni bil sprejet, saj ga je podrlo le še sedem držav.
Nekdanja Jugoslavija ni podala svojega pisnega stališča do vsebinskega osnutka deklaracije, kot je to storila večina držav, ampak je svoje delovanje usmerjala tako, da je ugajala Sovjetski zvezi. Izjave jugoslovanske delegacije, še posebej diplomata Radovanovića, so sledila takratnemu in v nekaterih delih sveta še danes delujočemu komunističnemu konceptu družbe. Nastopi jugoslovanske delegacije so se tako izgubljali v nerazumljivih izpeljankah komunističnih konceptov, zaradi česar ostale delegacije njenih izjav niso jemale prav resno.
Na koncu razprave o osnutku deklaracije je poljski predstavnik zahteval, da generalna skupščina glasuje o vsakem členu posebej. Iz pripravljalnega gradiva ni razvidno (A/PV.183), da bi jugoslovanska delegacija podprla katerega od členov. Verjetnejša je razlaga, da se je pri glasovanju o členih vzdržala oziroma ni glasovala, skladno s končnim glasovanjem o celotni deklaraciji, ko ni glasovala za njeno sprejetje oziroma se je vzdržala.
Zakaj Jugoslavija ni glasovala za sprejetje Univerzalne deklaracije? Zgodovinsko dejstvo je, da je bila takratna jugoslovanska totalitarna oblast in njen represivni aparat na vrhuncu moči, saj sta sistematično kršila človekove pravice in temeljne svoboščine. Pripravljalna gradiva (travaux préparatoires) Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah mečejo slabo luč na delovanje jugoslovanske delegacije. Republika Slovenija je sicer naslednica mednarodnih pogodb bivše države. Vendar ji postopanje države predhodnice, ki je sistematično kršila človekove pravice, in slednje navsezadnje potrdila z vzdržanostjo pri glasovanju o ključnem mednarodnem dokumentu za varstvo človekovih pravic, ne more biti v čast.
Jugoslovanska diplomacija je takrat zamudila zgodovinsko priložnost, da bi konstruktivno sodelovala pri oblikovanju osnutka deklaracije, saj bi se lahko zapisala v zgodovino človekovih pravic kot država, ki je sooblikovala in podprla temeljni konstitutivni akt mednarodnega prava človekovih pravic. Tako pa vse mednarodnopravne naslednice nekdanje Jugoslavije zaradi 'nedejanja' njene diplomacije še danes nosijo težko breme. Zaradi vzdržanosti pri glasovanju o sprejetju Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah je tako razvodenela tudi jugoslovanska podpora Ustanovni listini Organizacije združenih narodov.
