Sodobne olimpijske igre so se od svojih začetkov v marsičem spremenile. Olimpijske igre so bile sprva namenjene le amaterskim športnikim, šele kasneje so se preoblikovale v tekmovanje poklicnih športnikov. Vedno pa so športniki tekmovali v omejenem številu športnih panog. Že na antičnih olimpijadah so tekmovali le v atletskih panogah in borilnih športih. Dandanes le redki športniki na svoji poti dobijo priložnost, da zastopajo svojo državo na olimpijskih igrah. Moderna družba je v zadnjem stoletju razvila kopico različnih športnih panog, vendar jih je trenutno le šestindvajset priznanih kot olimpijskih.
V času antične olimpijade so prenehali vsi spopadi med antičnimi mestnimi državicami. Tudi v času sodobnih olimpijskih iger naj bi tako prenehali vsi spopadi in naj bi prevladalo obdobje miru, sodelovanja in sočutja. Da se antična tradicija le redkokdaj spoštuje, nam pričajo pretekle izkušnje ter negotovi obeti pred prihajajočimi poletnimi igrami. Krvava sirska državljanska vojna, spopadi v Afganistanu, Demokratični republiki Kongo, ter nenazadnje nerazumen atentat na turistični avtobus pretekli teden v Bolgariji, niso najboljša popotnica za olimpijske igre v Londonu.
Nasprotniki olimpijskih iger pogosto poudarjajo njihovo preveliko komercialno naravo, vendar so olimpijske igre veliko več kot imena njihovih poglavitnih sponzorjev. So srečanje večine držav in narodov tega sveta, saj na olimpijskih igrah sodeluje običajno več držav kot je članic Organizacije združenih narodov. So svetovno združenje mladih ljudi, kjer njihove življenjske zgodbe velikokrat štejejo več kot število kolajn za vratom posameznega športnika.
Na lestvici medalj bodo medsebojno za primat tekmovale Združene države in Kitajska. Večina sodelujočih držav pa domov ne bo odnesla niti ene medalje. Medalje, z izjemami, ponavadi osvajajo države z razvitim sistemom za vzgojo in pripravo športnikov. Revnejše države jih osvajajo le redko, pa še to le v posameznih športnih panogah. Struktura in razpored dobiteljev medalj se le počasi spreminja, vendar hitreje na poletnih kot na zimskih olimpijskih igrah, kjer države južne poloble zaradi geografskih danosti praviloma sploh ne sodelujejo, kaj šele osvajajo medalje.
Olimpijske igre so izum evropske civilizacije. Vse poletne pa tudi zimske olimpijske igre so dosedaj organizirale države severne zemeljske poloble, z izjemo Avstralije, ki pa tako ali tako sodi v severni civilizacijski krog. Slednje, pri nekaterih narodih, vzbuja občutke manjvrednosti. Naslednje olimpijske igre v Rio de Janeiru bodo morda znanilke sprememb pri izbiri prizorišča iger.
Olimpijske igre so vedno bile poligon za poravnavo dolgov med svetovnimi in regionalnimi silami. Bojkoti olimpijskih iger so v preteklosti metali slabo luč na primarno športno tekmovanje. Delovanje mednarodnega olimpijskega komiteja, ki odloča o izboru prirediteljev olimpijskih iger je vse prej kot transparentno. Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da njegovo delovanje sodi v stoletje nazaj, ko so se začele sodobne olimpijske igre, in ne v današnji čas, ko so zahteve po transparentnem, skrbnem in učinkovitem delovanju več kot jasne.
Olimpijske igre, tako poletne kot tudi zimske, ostajajo ujete v razdeljenosti med profesionalizmom in amaterizmom ter med komericalnostjo in neprofitnostjo, ter v geografski (ne)enakovrednosti držav prirediteljic, sodelujočih držav in držav dobitnic medalj. V marsičem slikajo nepravično porazdelitev bogastva med državami južne in severne poloble. V deželah, ki težko nahranijo svoje prebivalstvo ali jim zagotovijo pitno vodo, je razmišljanje o sodelovanju ali celo o medaljah na olimpijskih igrah, le privilegij peščice.
Zato olimpijske igre bolj kot osvajanje medalj simbolizirajo zgodbe posameznikov, ki so premagali življenjske in fizične prepreke, da na njih lahko sodelujejo. Letošnje igre bo zagotovo simboliziralo dejstvo, da so nekatere arabske države nanje prvič poslale svoje športnice.
V zgodovini in spominu ljubiteljev olimpijskih iger praviloma ostanejo samo tiste osebnosti, ki so igre zaznamovale s svojimi odličnimi rezultati, pravičnostjo in pokonočno držo. Takšne osebnosti tvorijo srce mednarodnega olimpijskega gibanja. Ob takih priložnosti se je vredno znova spomniti na velikega Slovenca, ki je zaznamoval slovensko in svetovno olimpijsko zgodovino - Leona Štuklja, najuspešnejšega slovenskega olimpijca vseh časov. Njegovih šest olimpijskih medalj še vedno predstavlja slovenski olimpijski vrhunec. Pa ne le to, Leon Štukelj je slovensko in svetovno olimpijsko gibanje zaznamoval s pravičnostjo, poštenostjo, vitalnostjo in skromnostjo, četudi je svoje olimpijske uspehe težko plačal v svojem kasnejšem poklicnem življenju. Spomin na njegov nastop na otvoritvi olimpijskih iger leta 1996 v Atlanti je še živ, tako kot bi se zgodil včeraj.
Na prihajajočih olimpijskih igrah si je morda utopično zaželeti, da bi se med njihovim trajanjem prenehalo prelivanje krvi, kljub temu pa si mir vendarle lahko zaželimo. Idealistično je zahtevati, da politki na vseh koncih sveta ne bodo izrabili uspeha svojih športnikov za vsakodnevne politične spletke, upamo pa lahko, da se bo zgodilo nasprotno. Morda je pričakovati preveč, da nam bodo letošnje igre prinesle osebnost kot je bil Leon Štukelj, pa vendarle verjamemo v njegove naslednike. Olimpijske igre so le čas, ko je mogoče tudi nemogoče.
