Negotova je zaradi velikega števila nerešenih zadev in zaradi neučinkovitega uresničevanja sodb Evropskega sodišča v državah pogodbenicah. Na začetku letošnjega leta je pred Evropskim sodiščem na obravnavo čakalo kar 151.600 pritožb, pri čemer jih večina prihaja iz Rusije, Turčije, Romunije, Italije in Ukrajine. Sodišče zato zadev ne more več reševati v razumnem roku. Zaradi slednjega je omejen dostop posameznikov do učinkovite pravice do pritožbe. 34. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) vzpostavlja pravico do individualne pritožbe in določa, da »Sodišče lahko sprejme zahteve za obravnavo od katere koli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršenja pravic, priznanih s Konvencijo in njenimi protokoli, s strani katere koli visoke pogodbenice. Visoke pogodbenice se zavezujejo, da na noben način ne bodo ovirale dejanskega izvajanja te pravice.« Vprašanje pa je, kaj je še ostalo od omenjene pravice, saj je Evropsko sodišče ne more več v polni meri zagotavljati. Samo v lanskem letu je pred Sodišče prišlo 64.547 novih pritožb. To število v zadnjih letih konstantno narašča, saj jih je leta 2010 pred Sodišče prišlo le 61.300 (str. 7, ECtHR in facts and figures 2011). Sodišče pa je v zadnjem letu podalo 1.157 sodb, pri čemer je skupno odločilo v 52.188 zadevah (str. 8).
Letos spomladi so se predstavniki držav pogodbenic EKČP zbrali v Brightonu, da bi podpisali t. i. Brightonsko deklaracijo, ki vsebuje nekatere rešitve za učinkovitejše delovanje Evropskega sodišča. Sama deklaracija tako prinaša kar nekaj novosti: krajši rok za vložitev pritožbe na Evropsko sodišče s šest na štiri mesece od zadnje odločitve domačih sodišč (15. odstavek deklaracije); uvedba posvetovalnih mnenj o razlagi in uporabi določb EKČP (12(d). odstavek); okrepitev postopka pilotnih sodb (20(c). odstavek); okrepitev uresničevanja EKČP v domačih pravnih redih (32. odstavek); napotitev dodatnih sodnikov (29(e). odstavek), vzpostavitev možnosti vložitve pritožbe na spletu (20(g)(iv). odstavek) in predlog okrepitve nadzornega sistema pri izvrševanju sodb Evropskega sodišča (29 (d). odstavek).
Brightonska deklaracija v zaključku poudarja, da morajo države pogodbenice »dolgoročno zagotoviti ključno vlogo Sodišča pri varovanju in spodbujanju človekovih pravic v Evropi. Pravica do individualne pritožbe ostaja srčika sistema Evropske konvencije. Prihodnje reforme morajo izboljšati možnosti sistema Konvencije, da obravnava težke kršitve hitro in učinkovito« (31. odstavek). Da bo vloga Evropskega sodišča in celotnega sistema ostala še naprej ključna, pa je enako kot od samega Sodišča in Sveta Evrope, odvisna tudi od posameznih držav, ki morajo sodbe Evropskega sodišča uresničevati v domačih pravnih redih. Že dejstvo, da največ novih pritožb prihaja iz Ruske federacije, ki ima kronične težave pri uresničevanju sodb Evropskega sodišča, ni ravno spodbudno. Podobno velja tudi za druge srednje- in vzhodnoevropske države.
Zato države članice Sveta Evrope soglašajo, da je potrebno nekaj storiti, da se izboljša učinkovitost delovanja Evropskega sodišča, oziroma da se ga reši pred njegovim polomom. Pomembno je, da Brightonska deklaracija ohranja pravico do individualne pritožbe zaradi kršenja pravic ali svoboščin. To je pomembno s pričo dejstva, da so še vedno glasni tisti, ki zagovarjajo reformo Evropskega sodišča po modelu delovanja ameriškega vrhovnega sodišča, tako da bi si Sodišče samo izbiralo zadeve, ki jih želi obravnavati, oziroma da bi obravnavalo le tiste, kjer prihaja do najhujših in sistematičnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Takšno stališče izhaja tudi iz 33. odstavka Brightonske deklaracije, ki določa, da bi se moralo Sodišče »osredotočiti na resne ali razširjene kršitve ter sistematične in strukturne težave ... in bi tako moralo popraviti manjše število kršitev ter podati manj sodb«.
Deklaracija iz Brightona ni zavezujoča, zato bodo države pogodbenice EKČP morale v naslednjem letu sprejeti dodatna protokola št. 15 in št. 16. Osnutek protokola št. 15 omejuje začetek sodniškega mandata na še ne dopolnjenih 65 let (2. člen) in vključuje večino zahtev iz Brightonske deklaracije. Osnutek protokola št. 16 v 1. členu določa, da bi lahko najvišja sodišča držav pogodbenic na Evropsko sodišče podale zahtevo za posvetovalno mnenje »o razlagi in uporabi konvencijskih pravic in svoboščin« (1(1). člen). Sodišče bi lahko posvetovalno mnenje podalo le v primerih, ki jih obravnavajo domača sodišča (1(2). člen), vendar naj mnenja ne bi bila zavezujoča za države pogodbenice (5. člen). Vprašanje pa je, kdaj bosta protokola postala pravno zavezujoča, saj ju bo moralo ratificirati vseh 47 držav pogodbenic EKČP.
Spremembe, ki ju prinašata oba protokola, niso revolucionarne. V marsičem ne rešujejo težav Evropskega sodišča. Sodni zaostanki ostajajo, čeprav je res, da so se v zadnjem letu zmanjšali za nekaj tisoč. Enako ostajajo težave pri izvrševanju sodb Evropskega sodišča v domačih pravnih redih. Večje breme bi morale pri uresničevanju EKČP nositi države pogodbenice tako, da bi večino kršitev odpravile že v domačih pravnih redih. A kaj, ko je nekaterim srednje- in vzhodnoevropskim državam uresničevanje EKČP le španska vas. Zato je utopično pričakovati, da se bo število pritožb pred Evropskim sodiščem v prihodnjih letih kaj bistveno zmanjševalo. Države pogodbenice bi morale tudi resno razmisliti o povečanju števila sodnikov, tako da bi iz vsake države prišla dva, oziroma vsaj o povečanju števila strokovnih sodelavcev, ki že sedaj pripravijo večino osnutkov sklepov in sodb Evropskega sodišča. Dosledno varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v domačih pravnih redih je ključno za preživetje EKČP in Evropskega sodišča. Če država neučinkovito varuje človekove pravice doma, potem tudi Evropsko sodišče ne more delati čudežev.
