Pravica do sodnega varstva je ključna pravica vsakega pravnega reda, brez nje so ostale pravice izvotljene. Športne organizacije pogosto poudarjajo, da so redna sodišča manj primerna za reševanje športnih sporov zaradi dolgih in zapletenih postopkov ter pomanjkanja strokovnega znanja športnega prava. Zato naj bi arbitražni postopki hitreje reševali športne spore in zadostili željam strank, hkrati pa so arbitri v športni arbitraži strokovnjaki na področju športnega prava. Pri tem se odpira vrsta vprašanj glede pravne narave notranjih pravil športnih organizacij. Ali so slednja podvržena vsakokratnemu pravnemu redu? Ali morajo domače in mednarodne športne zveze ravnati skladno s temeljnimi ustavnimi načeli? Zagotovo so športne organizacije in zveze avtonomne, vendar so tudi podrejene načelom vsakokratnega ustavnega reda.
Večina domačih in mednarodnih športnih organizacij je ustanovila posebne strokovne organe, ki presojajo in odločajo o kršitvah njihovih notranjih pravil. Mednarodno arbitražno sodišče za šport (Court of Arbitration for Sport (CAS)) kot najvišje športno razsodišče ni del rednega sodstva nobene države. Pri tem zavaja tudi njegovo ime, saj ne gre za sodišče, ampak za arbitražni postopek, kjer o sporu odločajo arbitri. Mednarodno športno sodišče praviloma deluje na podlagi arbitražnega dogovora med strankama. V vse večjem številu, predvsem pritožbenih zadev, pa ima Mednarodno arbitražno sodišče za šport izključno pristojnost, ki so mu jo podale različne mednarodne športne zveze in tudi Mednarodni olimpijski komite.
Ali lahko športniki zaobidejo športno arbitražo in uveljavljajo svoje pravice neposredno pred domačimi sodišči? Ali domača sodišča lahko nadzorujejo ali je arbitražni postopek pred mednarodno športno arbitražo potekal pošteno? Običajno športniki ne morajo uveljavljati svojih pravic pred domačimi sodišči, saj se bodo le-ta izrekla za nepristojna. Čeprav so izjeme tako v mednarodni kot v slovenski sodni praksi. Švicarsko kantonsko sodišče v Vaudu je tako v zadevi UEFA v FC Sion glede nezakonite registracije šestih igralcev FC Siona v kvalifikacijski zmagi proti FC Glasgow Celtic in posledične izključitve kluba iz lige Evropa sprva izdalo začasno odredbo, ki je nalagala evropski nogometni zvezi ponovno vključitev kluba v tekmovanje. Kasneje je tožbo FC Siona zavrglo, saj je o zadevi odločilo že Mednarodno arbitražno sodišče za šport.
Če športnikom ne preostane nič drugega kot da se obrnejo na Mednarodno arbitražno sodišče za šport, je vredno na tem mestu na kratko pojasniti ali njegov arbitražni postopek izpolnjuje kavtele poštenega postopka (glej podrobneje J. L. Černič, Fair trial guarantees before the Court of arbitration for sport. Hum. Rights Int. Legal Discourse, 2012, vol. 6, no. 2, str. 259-283).
Čeprav arbitražni postopek pred Mednarodnim sodiščem za šport ni sodni postopek, pa vsak športnik vendarle pričakuje, da bo postopek potekal pošteno. Arbitraža pred CAS-om, kot večina arbitraž, ne poteka javno, saj je zaupnost postopkov ena od njenih privlačnosti, vendar so vsaj vse odločitve CAS-a javno dostopne na njegovi spletni strani.
Neodvisnost in nepristranost delovanja CAS-a je bila sprva pod vprašajem, saj je bil v začetku pod močnim vplivom Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), ki ga je tudi ustanovil. Vendar se je CAS od zadeve Gundel proti Mednarodni konjeniški zvezi ločil od MOK-a in je sedaj neposredno podrejen Mednarodnemu svetu za športno arbitražo. Stranke lahko arbitre izbirajo iz seznama arbitrov, ki se ažurira vsake štiri leta. Zanje veljajo visoki standardi nepristranosti in neodvisnosti, v izjemnih primerih, lahko stranke zahtevajo tudi njihovo izločitev. Še več podrobnejših pravil določajo Statuti CAS-a.
Več težav se v postopku pred CAS-s pojavlja zaradi enakega varstva pravic strank. Arbitri morajo v postopku spoštovati pravico strank do poštenega postopanja in odločanja. Vprašanje pa je ali se lahko stranke v postopku odpovejo pravici do enakosti orožij? Še težje vprašanje je kakšen dokazni standard naj oziroma mora CAS uporabljati v sporih glede uporabe dopinga? CAS se je denimo v zadevi Contador zadovoljil s standardom verjetnosti in ni želel onkraj razumnega dvoma ugotavljati ali so obstajali prepričljivi razlogi, da je športnik jemal prepovedane substance.
Stranke lahko arbitražno odločbo CAS-a izpodbijajo pred Švicarskim zveznim sodiščem na podlagi 2. odstavka 190. člena švicarskega zveznega zakona o mednarodnem zasebnem pravu, vendar lahko slednje sodišče presoja samo postopkovno pravilnost arbitražne odločitve, pri čemer ugotavlja njeno skladnost z javnim redom. Hkrati pa je več strank pred omenjenim sodiščem utemeljevalo, da pošteno odločanje iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin sodi v pojem švicarskega javnega reda. Vprašanje je tudi ali takšna ex post facto sodna presoja poštenosti postopka zadostuje za ugotovitev, da je postopek pred CAS popolnoma pregleden in pošten?
Pravice športnikov pri uveljavljanju svojih pravic pred mednarodnimi športnimi arbitražami bi lahko bile bolje varovane, čeprav ne smemo spregledati izjemnega napredka v zadnjih dveh desetletjih. Mednarodno arbitražno sodišče za šport si mora še naprej prizadevati za večje varstvo pravic in enakost orožij strank v postopkih ter za njihovo večjo preglednost in javnost. Prav je, da je športna arbitraža poštena in tudi, da ustvarja vtis poštenosti. Saj redni sodni postopki zaradi počasnosti in nepoznavanja športnega prava za športnike ne morejo biti prava alternativa, ampak le forum na katerega se obrnejo iz obupa. Zato nosijo domače in mednarodne športne organizacije ter športne arbitraže toliko večjo odgovornost pri reševanju športnih sporov in varovanju pravic športnikov.
