Neposrečene besede nizozemskega zunanjega ministra so prejšnji teden odkrile še drugo plat temačne zgodbe evropske gospodarske krize. Čezmerno trošenje in slabo upravljanje v bančnem sektorju so južnoevropske in še nekatere države res pripeljale na rob javnofinančnega zloma. V naslednjih mesecih bo neprimerno reševanje oziroma prestrukturiranje suverenega dolga in dolgov bančnega sektorja večino južnoevropskih družb privedlo do džungle vsakodnevnega boja za preživetje.
Države so si v zadnjih desetletjih izposojale finančna sredstva neposredno od drugih držav, mednarodnih organizacij in zasebnih finančnih skladov. Takšna posojila so omogočala čezmerno državno potrošnjo. Ko države niso bile zmožne samostojno odplačevati posojila, so se znova obrnile na primarne finančne trge. Posojila pa v časih hude gospodarske krize niso več brezpogojna, ampak posojilodajalci od držav zahtevajo, da zmanjšajo državno porabo in da primarno servisirajo že obstoječa posojila.
Zmanjšanje državne porabe povzroči znižanje ravni ekonomskih in socialnih pravic, kot so pravica do socialne varnosti, zdravstvenega varstva, izobraževanja, stanovanjske politike in poseže v osnove pravice, kot sta pravica do hrane in vode. Gospodarska kriza tako na mikro kot na makro ravni poseže v vsakdanje življenje resničnih ljudi. Mlada družina v Španiji denimo ne more več odplačevati stanovanjskega posojila, zato se hitro znajde na cesti. Odpuščeni grški uradnik nima več dostopa do državnega zdravstvenega zavarovanja, sam si ga pa ne more plačevati, ker nima dohodkov. Slovenska družina se zaradi znižanih socialnih prejemkov komaj prebije čez mesec. Portugalski dijak se zaradi povišane šolnine ne more vpisati na javno univerzo. Da ne omenjamo že skoraj bibličnega trpljenja prosilcev za mednarodno zaščito v sprejemnih centrih v Atenah, Rimu in na Malti. Takšnih primerov je na tisoče in nikogar ne puščajo ravnodušnega.
Ekonomske in socialne pravice so morda res odvisne od finančne zmožnosti vsakokratne države, vendar imajo tudi le-te svoje jedro, ki ga države morajo zagotavljati. Besede o varstvu človekovih pravic zaman iščemo v pogajanjih o finančni pomoči južnoevropskim državam. Podobno so odsotne tudi minimalne varovalke pravne države v primerih, ko famozna evropska trojka državam dobesedno čez noč ukaže, da zaprejo banke, obdavčijo bančne prihranke, znižajo socialne prejemke, uvedejo šolnine in podobno.
Famozna trojka Evropske unije pogosto pozablja, da imajo države posojilojemalke obveznosti do uresničevanja ekonomskih in socialnih pravic, ki več kot jasno izhajajo iz Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Te obveznosti lahko države resda uresničujejo postopoma in skladno s svojimi finančnimi zmožnostmi. Vendar odbor Organizacije združenih narodov (OZN) za ekonomske, socialne pravice od začetka papagajsko opozarja, da ima vsaka socialna pravica svoje minimalno jedro, ki ga mora vsakokratna država zagotavljati. Država mora zagotavljati »najmanj minimalno osnovno raven« vsake ekonomske in socialne pravice (Odbor OZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice, splošni komentar št. 3, 10. odstavek). Še več, mednarodno pravo človekovih pravic jasno določa, da države ne smejo znižati ravni kakršnekoli ekonomske in socialne pravice. Sprejeti varčevalni ukrepi ne smejo poseči v minimalno varstvo ekonomskih in socialnih pravic. Enako pomembno pa se je vprašati kakšna je minimalna raven varstva ekonomskih in socialnih pravic?
Pri odplačevanju obveznosti se pojavlja tudi vprašanje prednostnega vrstnega reda poplačila terjatev. V domačih pravnih redih običajno velja, da so terjatve delavcev v stečajnih postopkih praviloma v prednosti. V slovenskem pravnem redu, denimo Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju v 21.(1) členu določa, da so prednostne nezavarovane terjatve inter alia: »1. plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti«.
Če slednje prenesemo na državno raven, bi to pomenilo, da mora država najprej uresničiti vsaj minimalno varstvo ekonomskih in socialnih pravic, šele kasneje pa bi lahko začela odplačevati obveznosti do posojilodajalcev. Mesečni obroki posojil in obresti so denimo pri nekaterih afriških in južnoameriških državah že krepko presegli izdatke za uresničevanje socialnih in ekonomskih pravic.
Kako slednje uresničiti v praksi, je že drugo vprašanje. Retorika socialne države je pogosto povezana z varstvom privilegijev tistih interesnih skupin, ki so države pahnile v nelikvidno stanje. Finančnim trgom morda tudi zato ni kaj dosti mar za minimalne državne obveznosti do ekonomskih in socialnih pravic. A vendarle ne gre pozabiti na določbo 2 (1). člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki določa, da se »vsaka država pogodbenica …. zavezuje, da bo sama ter z mednarodno pomočjo in sodelovanjem … skrbela, da bi bilo postopoma doseženo polno uresničenje pravic …« Slednjo določbo bi lahko razlagali tudi tako, da ima tudi mednarodna skupnost (v primeru južnoevropskih država Evropska unija) obveznost, da zagotavlja vsaj minimalno spoštovanje ekonomskih in socialnih pravic.
Razkorak med finančnimi obveznostmi in obveznostmi do spoštovanja ekonomskih in socialnih pravic kaže na prepad med južnim in severnim delom Evrope. Na jugu že od nekdaj najdemo civilizacijske in filozofske temelje evropskega kontinenta. Svobodomiselnost in širokosrčnost sta že od nekdaj vrlini, ki krasita južnoevropske narode. Ti isti narodi so v evropskem javnem diskurzu označeni v najboljšem primeru kot slabi učenci. Finančne obveznosti nimajo prednosti pred državnimi obveznostmi do spoštovanja ekonomskih in socialnih pravic. Če južnoevropske države ne zmorejo zagotavljati niti najnižje minimalne vrednosti njihovega varovanja, potem morajo pomoč za njihovo uresničevanje zagotavljati bogatejše evropske države. Evropska unija ni le gospodarska skupnost, ampak predvsem skupnost, ki je osnovana na temeljnih pravicah vseh članic. Običajni ljudje ne smejo biti žrtveno jagnje za slabo upravljanje javnega in zasebnega sektorja v južnoevropskih državah.
