Pri tem ne mislim razviti teze, da bi morali novinarji strokovno ocenjevati pravne vidike sodne odločitve, a če ne bi bila prisojena odškodnina tako visoka, za novinarje zadeva verjetno ne bi bila tako zanimiva. Citirana sodba se namreč nanaša na odločitev v odškodninski zadevi po tožbah šestindvajsetih tožečih strank (tožniki so bili bodisi lastniki bodisi solastniki posamezne kmetije) v Zasavju zoper Termoelektrarno Trbovlje, Lafarge Cement, Steklarno Hrastnik in Tovarno kemičnih izdelkov Hrastnik.
Tožba je bila vložena 28. aprila 1995. V medijih se zdaj trdi, da je to prva velika sodba proti onesnaževalcem v Sloveniji, vendar to ni povsem res. Pred tem se je celo večja pravda vodila na sodišču v Celju, v kateri so lastniki gozdov tožili Termoelektrarno Šoštanj zaradi izpustov, ki so povzročili odmiranje njihovih gozdov. V tisti zadevi je bila zoper sodbo Višjega sodišča v Celju vložena revizija, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in vrnilo zadevo v novo sojenje, do katerega pa potem ni prišlo, ker je bila sklenjena sodna poravnava in je bila tožba umaknjena.
Prva obravnava v naši zadevi je potekala 25. septembra 1997 in se je končala v treh minutah. V dveh letih in pol od vložitve tožbe sta umrli dve tožnici in dediči ene od njih niso prejeli vabila, zato niso bili izpolnjeni pogoji za glavno obravnavo. Precej hladna prha za polno dvorano tožnikov, ki so že od leta 1991 čaka li na odškodnine. Še preden se je sploh začelo, so tožniki upravičeno opozarjali na počasno pot do njihove pravice, ne da bi slutili, da bo do epiloga minilo še nadaljnjih (skoraj) dvajset let.
Pravdanje se je začelo v maniri tistih časov. Tožba je bila napisana sumarno, ker smo stranke v zasedi čakale, kaj bodo prinesle pripravljalne vloge oziroma kaj se bo v njih razkrilo. Tožniki so sicer dali vse, kar so imeli, tožene stranke pa so bile bolj zadržane. Verjetno so ocenjevale, da tožniki nimajo podatkov, s katerimi bi lahko dokazali vzročno zvezo med izpusti njihovih strank in škodo, ki so jo tožniki vtoževali. Pripravljalne vloge so kapljale, tožniki so odgovarjali, spis se je debelil. Sodišče je zaslišalo nekaj tožnikov in postavilo sodnega izvedenca. Obravnava je trajala od jutra do poznega popoldneva, računalnik se je sesul, zapisnik je bilo treba obnoviti. Katastrofa. Na koncu dneva, približno ob treh popoldne, smo vsi brez moči in utrujeni po spominu poustvarili nekaj strani zapisnika, večino povedanega pa je bilo izgubljenega. Prvi postavljeni sodni izvedenec je na dveh straneh vehementno zapisal, da je vse jasno in da so tožene stranke krive. Ogorčenje toženih strank je bilo veliko in tudi upravičeno. Prvo uporabno izvedensko mnenje je bilo izdelano leta 2000 in nato izdana sodba o podlagi tožbenega zahtevka, ki je bila na pritožbeni stopnji razveljavljena. Instanca je ocenila, da bi moralo sodišče za izvedenca postaviti fakulteta, saj da bo njeno mnenje bolj držalo. Kakšnega bolj vsebinskega argumenta, zakaj izvedensko delo izvedenca posameznika ni v redu, sodišče niti ni zapisalo v obrazložitvi. Nato je minilo kar lepo število let, ne da bi se v zadevi kaj premaknilo.
Leta 2006 so bile vložene vloge za odškodnino zaradi nerazumno dolgega sojenja. Državno pravobranilstvo je pri tem ubralo taktiko zavlačevanja in odločalo nerazumno dolgo, tako da je dočakalo leto 2007 in veljavnost novega zakona, nato pa zahtevke tožečih strank zavrglo, ker postopek še ni bil pravnomočno končan in ker še niso bila uporabljena pospešitvena sredstva (nadzorstvena pritožba in/ali rokovni predlog). V istem času je pravobranilstvo mirno izplačevalo odškodnine drugim upravičencem, ki so čakali največ tri, štiri ali pet let, zgolj kmetje niso bili vredni pozornosti in odškodnine, čeprav je od takrat minilo že enajst let. Zaradi tega sta si tedanji minister dr. Lovro Šturm in pravobranilec Lucijan Bembič prislužila ostre proteste, vendar razen zelo zanimive korespondence, ki ni v čast ne pravobranilstvu ne pravosodnemu ministrstvu, od vsega skupaj ni bilo nobene koristi.
Leta 2007 je bila zadeva odstopljena v mediacijo in mediator je resnično storil vse, da bi do poravnave prišlo. Na zadnji seji so bili prisotni vsi kmetje, torej dvainštirideset tožnikov, vsi toženci in številni odvetniki. Ponudbo so morali sprejeti vsi tožniki, potrebno je bilo stoodstotno soglasje. Nekateri tožniki takrat niso hoteli dati soglasja, ker so hoteli iti do konca, do izdaje pravnomočne sodbe, ki bo za vse večne čase dokazala, da so tožene stranke onesnažile njihove kmetije in jim povzročile škodo, ampak na koncu so se v korist večini uklonili, sprejet je bil sporazum in podpisana poravnava. Dve toženi stranki bi morali plačati po 1.035.000 in 70.000 evrov, preostali dve bi bili prosti. Poravnava je bila pogojna, Termoelektrarna Trbovlje je za veljavnost svoje obveznosti potrebovala soglasje nadzornega sveta HSE. Nadzorni svet tega soglasja ni zmogel. Postopek na sodišču se je nadaljeval še naslednjih devet let.
Z novo sodnico je prišlo do novega zagona v postopku, novi izvedenci so se tudi hitro odzvali na vsako vlogo in zahtevo sodišča, pa vendar ni bilo mogoče nove sodbe o podlagi tožbenega zahtevka, izreči pred letom 2013. Po pritožbah toženih strank je Višje sodišče v Ljubljani sodbo konec oktobra 2013 s sklepom razveljavilo, vendar pa je ta sklep prelomno vplival na končni razplet ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Igor Karlovšek: Nekaj misli po koncu 21 let trajajočega sodnega postopka, Odvetnik, 2017, št. 79.
