Obrazložitev novele ZKP-K namreč navaja, da sporazum o priznanju krivde in institut priznanja obdolženca ne posegata v temeljna načela kazenskega postopka, namen novele pa je, da nadaljuje z zagotavljanjem pravne podlage za njegov učinkovitejši potek tako, da omogoča skrajšane in poenostavljene oblike procesnih dejanj ter posledično ekonomičnejši potek glavne obravnave.
Vendar to drži le deloma. Vsekakor je čim hitrejši in krajši ter zato učinkovitejši kazenski postopek v skladu z zahtevo prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 23. členom Ustave RS, vendar hkrati v nasprotju z drugimi temeljnimi procesnimi jamstvi, in sicer z ustavno pravico do:
- pravičnega postopka po prvem odstavku 6. člena EKČP in 29. členu Ustave RS;
- neodvisnega in nepristranskega sodišča po prvem odstavku 6. člena EKČP in 23. členu Ustave;
- domneve nedolžnosti po drugem odstavku 6. člena EKČP in 27. členu Ustave;
- kontradiktornega in neposrednega izvajanja dokazov po tretjem odstavku 6. člena EKČP in tretji alineji 29. člena Ustave;
- v nasprotju s prepovedjo diskriminacije in načelom enakosti pred zakonom po 14. členu EKČP in 14. členu Ustave ter
- v nasprotju s pravico do uporabe pravnih sredstev po 2. členu Protokola ESČP in 25. členu Ustave.
Taka ureditev v noveli ZKP-K tudi ni v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-18/93, v kateri je sodišče poudarilo, da se pravice obdolženca ne vrednotijo relativno in da se jih ne sme žrtvovati v interesu pravičnosti. Ustavno sodišče je torej pri tehtanju med dvema pravicama dalo prednost varstvu človekovih pravic pred učinkovitostjo kazenskega postopka.
Z odločbo št. U-I-134/97 z dne 14. marca 2002 pa je Ustavno sodišče v zvezi s pravnim poukom obdolžencu pred podajo zagovora odločilo, da je nepošteno in nepravično, če sodišče, ki sodi, nagovarja obdolženca k priznanju krivde, ker je to v nasprotju z domnevo nedolžnosti v smislu 27. člena Ustave. Ustavno sodišče poudarja celo to, da prepričevanje v priznanje kaznivega dejanja obdolženca sili v to, da deluje zoper samega sebe, celo če kaznivega dejanja v resnici ni storil ali pa ga ni storil tako, kot v obtožnici trdi državni tožilec. Zdaj sodišče obdolženca dejansko nagovarja k takšnemu priznanju, in sicer na podlagi 285.č člena ZKP.
Sporazumevanje o priznanju krivde ni sodni postopek, namenjen pa je izrekanju obsodilnih sodb; gre za zunajsodni postopek reševanja kazenskih zadev. Dejansko sploh ne gre za kazenski proces, temveč za primarno zunajsodno dogovarjanje dveh strank postopka, v procesni institut pa se transformira šele tedaj, ko je predložen sodišču. Po 23. in 29. členu Ustave je eno izmed temeljnih pravnih jamstev kazenskega postopka predvsem pravica do izvajanja dokazov v lastno korist, v postopku pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Tej pravici se obdolženi sicer lahko odreče, vendar to ne pomeni, da sodišče obdolženca lahko obsodi brez neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi.
Položaj je zanimiv in problematičen tudi iz razloga, ker zakonodajalec ni spremenil temeljnega načela kazenskega postopka - to je načela iskanja materialne resnice, h kateremu so v postopku zavezani vsi državni organi, predvsem pa sodišče. Sodnik mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe. Pri tem mora, na podlagi 17. člena ZKP, preizkusiti in ugotoviti dejstva, ki obdolženca bremenijo, ter tudi dejstva, ki so obdolžencu v korist. Poleg tega je na podlagi drugega odstavka 299. člena ZKP dolžnost predsednika senata, da se vsestransko razišče in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. V okviru načela materialne resnice in instrukcijske maksime mora sodišče zbirati in izvajati dokaze, za katere misli, da so potrebni za pravilno razjasnitev stvari.
Breme uspeha priznanja krivde prevzema državni tožilec. Če je sklenjen sporazum o priznanju krivde, mora biti obtožnica toliko bolj izčrpna, ker naj bi postala predmet, na podlagi katerega naj bi obdolženi na predobravnavnem naroku krivdo priznal. Tako institut sporazumevanja o krivdi dejansko pomeni, da se v funkciji tožilca združijo tri funkcije naenkrat, obtoževalna, odločevalna in kaznovalna funkcija. Koncentracija tožilske moči (premoči) pa bo še toliko boj problematična, ko bo z novelo ZKP-N dejansko odpravljena sodna preiskava in bo državni tožilec na tem področju dobil še večje pristojnosti.
Menim, da je zakonodajalec z namenom hitrega in učinkovitega kazenskega postopka uvedel institut, ki je nedodelan, nedorečen, predvsem pa odpira številne probleme v praksi in ponuja zelo malo odgovorov.
Dejansko pogajanja o priznanju krivde pomenijo odmik od presoje obdolženčeve krivde, torej od procesnega sojenja, in premik v področje priznavanja krivde, brez sojenja.
Faze kazenskega postopka - v kateri fazi lahko pride do pogajanj
Sporazum o priznanju krivde se lahko sklene že v predkazenskem postopku, če je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje, ki bo predmet postopka. V takšnem primeru mora državni tožilec osumljenca pisno seznaniti z opisom dejanja in pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, glede katerega bo sklenjen sporazum.
Državni tožilec torej sporazum priloži vloženi obtožnici oziroma obtožnemu predlogu. Jasno je, da mora biti kaznivo dejanje v sporazumu opisano tako, kot je opisano tudi v obtožnici, ki ji je sporazum priložen, tj. kot določa 2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP. Če je sporazum sklenjen pozneje, ga mora državni tožilec predložiti kasneje, vendar najpozneje do začetka glavne obravnave.
Sporazum o priznanju krivde, ki je neke vrste pogodba med obdolžencem in državnim tožilcem, mora zato biti podpisan in, kot je bilo že navedeno, vložen v spis najpozneje do začetka glavne obravnave.
Primer: Zoper obdolžene A. F., I. M. in D. Č. je državno tožilstvo vložilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Glavna obravnava je potekala 13. januarja 2016. Državni tožilec je v spis vložil sporazum o priznanju krivde obdolženega A. F. in zapisnik o poteku pogajanj.
Predsednica senata je sporazum o priznanju krivde na podlagi tretjega odstavka 450.č člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 450.a člena ZKP zavrnila, ker je ugotovila, da predloženega sporazuma ni podpisal obdolženi. Navzoča državna tožilka, ki je bila druga kot tista, ki je sporazum podpisala, pa je trdila, da podpisanega izvoda sporazuma sploh nima in da s tem tudi ni seznanjena. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP se je iz sojenja v tem kazenskem postopku tudi izločila.
Kazenski spis je bil dodeljen drugi predsednici senata, ki je na naroku pred glavno obravnavo sporazum o priznanju krivde zavrnila, vendar iz razloga, ker je bil sporazum, ki pa je bil podpisan, v kazenski spis naknadno vložen, in izločila sporazum. Predsednica senata je štela, da sporazum o priznanju krivde ni bil sklenjen. Obdolženi je na naroku natančno pojasnil okoliščine naknadnega podpisa sporazuma in povedal, da se s sporazumom strinja, zato ga podpisal prostovoljno in ga v sklenitev ni nihče prisilil.
Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca.
Višje sodišče je sklep o izločitvi razveljavilo in poudarilo, da je v konkretnem primeru do sporazuma o priznanju krivde prišlo, zapletlo se je le pri vprašanju, ali je sporazum sestavljen v skladu z zahtevami procesnega zakona. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta oba sporazuma identična, le da tožilski izvod sporazuma ni podpisal obdolženec. Vendar je zagovornik pojasnil, da je obdolženi naknadno, v roku ene ure, sporazum podpisal, tožilka pa tudi ni pogojevala sklenitve sporazuma s podpisom obdolženega, ker je zagovornik za sklenitev sporazuma predložil ekskluzivno pooblastilo. Kar je odločilno in bistveno, je dejstvo, da je podana volja obdolženega za sklenitev sporazuma in da je to obdolženi naknadno s podpisom sporazuma tudi potrdil. Obdolženi je svoj podpis na sporazumu potrdil tudi na naroku.
Sodnik kot varuh obdolženčevih pravic
Ko zakoniti, nepristranski in neodvisen sodnik v posamičnem kazenskem postopku izvaja svojo funkcijo, varuje z Ustavo in zakonom zagotovljene pravice posameznika, zoper katerega teče kazenski postopek. Sodišče obdolženemu v kazenskem postopku zagotavlja temeljna ustavno-pravna jamstva, pravico do sodnega varstva, domnevo nedolžnosti, udejanja načelo zakonitosti v kazenskem postopku, zagotavlja uporabo pravnih jamstev v kazenskem postopku, prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi in še mnoge druge pravice.
Nadaljevanje članka za naročnike > mag. Andreja Sedej Grčar: Sprejem in zavrnitev sporazumov o priznanju krivde - analiza sodne prakse; Odvetnik, 2017, št. 80.
