Pri tem je sledilo že ustaljeni presoji Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), da je videz sodniške nepristranskosti okrnjen, kadar sodna odločba v prvem sojenju zoper posamezne udeležence vključuje nepogojno vrednotenje (objektivno prejudiciranje) konkretnih ravnanj drugih udeležencev, ki jim za ta ravnanja sodi isti sodnik v poznejšem ločenem postopku. Na tako stanje, ki je bilo predmet presoje v navedeni odločbi Ustavnega sodišča, se v aktualni sodni praksi navezujejo še drugi sorodni procesni položaji, ki zadevajo vprašanje sodniške nepristranskosti.
Sojenje v izločenih postopkih
Kadar dejanske ali pravne okoliščine narekujejo izločitev postopka zoper nekatere od soobdolžencev v novo zadevo v smislu 33. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), je hkratna presoja obravnavanega vidika sodniške nepristranskosti v poznejšem postopku odvisna od vsebine razdružene zadeve. Težav ne bi smelo biti, kadar se v razdruženi zadevi več obdolžencem očitajo med seboj tako nepovezana kazniva dejanja, kar omogoča medsebojno neodvisno presojo o krivdi vsakega izmed njih. Tedaj ni ovire, da ne bi v zaporednih postopkih utemeljenosti obtožbe za vse obdolžence presojalo sodišče v isti sestavi, kot to določa drugi odstavek 161. člena Sodnega reda. V primerih tesnejše povezanosti ravnanj in prispevkov posameznih obdolžencev pri istem kaznivem dejanju pa se sodišče ob presoji obtožbe v prvem sojenju ne more povsem izogniti navedbi vlog tistih obdolžencev, ki bodo v izločenem postopku obravnavani pozneje. Taka je presoja dejanskega stanja, ki vključuje sostorilstvo, udeležbo v ožjem pomenu in hudodelsko združbo prvotnih soobdolžencev. V izločenem postopku zoper nekatere od njih je praviloma utemeljena izločitev sodnika (ali sodnika porotnika) zaradi nujnega vrednotenja ravnanj in prispevkov vseh obdolžencev v prvotnem sojenju, ki objektivno prejudicira krivdo tistih, ki se jim bo šele sodilo, s tem pa krši njihovo pravico do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave. Čeprav lahko isti sodnik v razdruženem in izločenem postopku glede na njun različen dokazni izid subjektivno sprejme povsem različni odločitvi, je z vidika videza nepristranskosti sodišča položaj ob hkratnem sojenju vsem s kaznivim dejanjem povezanim osebam drugačen kot v sukcesivnih postopkih, torej po tem, ko je ena odločitev sodišča iste sestave o istem historičnem dogodku že znana.
Iz obrazložitve uvodoma navedene ustavne odločbe sicer smiselno izhaja, da se sodišče lahko kršitvi lastne poznejše (objektivne) nepristranskosti izogne s tem, da se o ravnanjih udeleženca presojanega kaznivega dejanja, ki se mu bo iz različnih (z njegove strani zakrivljenih ali nezakrivljenih) razlogov sodilo pozneje, izjavlja v pogojnem glagolskem naklonu in jih torej v prvi sodbi ne vrednoti oziroma ne izraža prejudicialnih stališč. Če je to pri obrazložitvi ocene posameznih dokazov, ki se hkrati nanašajo tudi na vlogo "izločenih" obdolžencev, morda v katerem primeru še mogoče, pa sodišče enotnega opisa dejanja, povzetega v izrek prvotne sodbe, ne bo moglo prilagoditi tako, da bi izrek združeval trdilne očitke o ravnanju že obravnavanih obdolžencev in pogojne navedbe o vlogi tistih, ki jim bo sodilo pozneje. Ob tem, ko je opis konkretnega dejanskega stanu v izreku sodbe glavni odraz stališča sodišča o zadevi, čeprav opisa ne oblikuje samo, temveč ga povzema iz obtožbe na podlagi izvedenega dokaznega postopka, je razumljivo, da zgolj prilagajanje obrazložitve ne bo zadostilo kriteriju nepristranskega sodišča v poznejšem sojenju. Če bi sodišče vlogo enega od obdolžencev iz opisa kaznivega dejanja preprosto izpustilo, pa bi to utegnilo nedopustno vplivati vsaj na pravno opredelitev kaznivega dejanja, dokazno podprtost obtožbe in pravilno presojo okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije.
V takih primerih je predodelitev izločene zadeve drugemu sodniku (senatu) ustrezna rešitev.
Razlogi za to pa bodo izpolnjeni šele ob sprejemu meritorne odločitve v razdruženi zadevi, ki ustvarja videz prejudiciranja izločene zadeve, in ne že v času izločitve postopka zoper nekatere izmed soobdolžencev, saj tedaj videz nepristranskosti v obravnavanem pogledu ni okrnjen in lahko sodišče v danih pogojih še pred presojo razdružene zadeve oba postopka ponovno združi v enotno obravnavanje po 32. členu ZKP. Prav tako kršitve videza nepristranskosti ni mogoče izključiti v primeru zaporednih sojenj o istem historičnem dogodku, kadar sodišče v prvem postopku sprejme za posameznega obdolženca ugodno odločitev, njena vsebina pa z vidika nasprotne stranke pomeni prejudiciranje izida izločenega postopka za druge obdolžence.
V sodni praksi so se kmalu po uvedbi institutov za hitrejše končanje kazenskega postopka z novelo ZKP-K (predobravnavni narok, priznanje krivde in sporazum o krivdi) pojavila posamična mnenja, da kriterija objektivne nepristranskosti ne izpolnjuje sodišče, ki sprejme priznanje krivde ali sporazum o krivdi za enega od obdolžencev, ki se mu očita kaznivo dejanje, katerega opis vključuje tudi ravnanja drugih obdolžencev. Ta stališča so se po odločitvi Ustavnega sodišča v uvodoma navedeni zadevi še razmahnila in navaja se, da sprejem priznanja oziroma sporazuma o krivdi pomeni nedopustno prejudiciranje krivde soobdolžencev, ki niso podali priznanja ali sklenili sporazuma. V izločenem postopku zoper take obdolžence naj bi torej obstajal enak odklonitveni razlog za izločitev sodnika kot v primeru uvodoma navedene ustavne odločbe. Ali gre tudi v takem primeru za kršitev postulata (videza) nepristranskosti sodišča?
Zakonska ureditev, po kateri lahko sodišče v isti sestavi predobravnavni narok izvede tudi ločeno za posamezne obdolžence v isti zadevi (peti odstavek 285.a člena ZKP), odgovora na to vprašanje ne daje. Z vidika videza nepristranskosti je ključna presoja, ali sprejeto priznanje krivde enega od soobdolžencev (ali sporazum o tem) predstavlja legitimni dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika za izid postopka zoper soobdolženca, ki krivde ni priznal. Stališče takega obdolženca je pri tej presoji sicer pomembno, ni pa odločilno, saj mora biti dvom o pristranskosti sodnika objektivno utemeljen ...
